sobota
25.11.2017
Refresh
06:06

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Znanje
Kako je zvenelo, piskalo in donelo v pradavnini
Raziskovalci sklepajo, da so med najstarejšimi glasbili na svetu gotovo zveneči kamni ali kamniti gongi. Na fotografiji je rekonstruiran litofon v obliki ksilofona. Raziskovalci sklepajo, da so med najstarejšimi glasbili na svetu gotovo zveneči kamni ali kamniti gongi. Na fotografiji je rekonstruiran litofon v obliki ksilofona. (Leon Vidic/Delo)
Andreja Žibret
ned, 16.07, 12:00

V Narodnem muzeju Slovenije je na ogled zanimiva gostujoča razstava Arheomuzika, ki prikazuje najstarejše dokaze za obstoj glasbe. Poustvarja najstarejša obdobja glasbenega ustvarjanja, od starejše kamene dobe do rimskega obdobja in srednjega veka.

Glavni namen razstave je pokazati, kako je bila glasba od začetka človeške civilizacije zelo pomembna, imela je velik medkulturni pomen in je bila povezovalni člen med različnimi civilizacijami, pravi dr. Peter Turk, kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije, ki je koordinator razstave Arheomuzika.

Iz starejše in srednje kamene dobe, iz časa med 60.000 in 6000 leti pr. n. št., so se ohranili le predmeti iz trajnih materialov. Iz kosti, obstojnih lupin najrazličnejših plodov, zob ali rogovja so izdelovali piščali, ropotulje, brnivke, brenčala in strgala.

V mlajši kameni dobi, od leta 6000 do 2500 pr. n. št. pa so glasbila že keramična ali izdelana iz školjk in morskih polžev. V jamah južne Francije so tako odkrili keramične rogove. Z glino so lahko spremenili obliko zvočnega lijaka, na podlagi česar sklepajo, da so izdelovalci želeli okrepiti zvok, da bi bilo inštrument mogoče slišati z večje razdalje.

Prva glasbila: kamni, kapniki, ptičje kosti

Raziskovalci sklepajo, da so med najstarejšimi glasbili na svetu gotovo zveneči kamni ali kamniti gongi, čeprav ni mogoče ugotoviti, kdaj so jih ljudje prvič uporabili kot glasbilo. Ko so izdelovali orodje, so gotovo opazili, da ima kremen dobre zvočne lastnosti. Kaže, da so kot zveneče kamne uporabljali tudi nekatere kapnike, ki so jih označili z barvami; oddajajo od pridušenega do jasnega in donečega zvoka kot zvon.

Iz ptičjih kosti so nastale prazgodovinske piščali, ki nimajo luknjic, glede na odprtine pa sklepajo, da so jih uporabljali kot piščalke, saj imajo omejen tonski obseg. V Franciji so našli sledove piščali iz skočnih kosti kopitarjev, na primer severnih jelenov, verjetno so jih uporabljali tudi neandertalci.

Na Švedskem so izkopali sledove piščali iz čekanov divjega prašiča iz mlajše kamene dobe, podobne so našli tudi v Španiji iz jelenjega rogovja. Sklepajo, da so jih tako kot pozneje v srednjem veku uporabljali pri lovu na ptice, uporabne pa so tudi za sporazumevanje na velike razdalje.

Najstarejša piščal z območja Slovenije

Na območju Slovenije je znano arheološko najdišče Divje babe blizu Cerknega, kjer so našli najstarejše odkrito glasbilo na svetu, staro približno 60.000 let – znamenito neandertalčevo piščal. Hranijo jo v Narodnem muzeju Slovenije, gre za edino do zdaj najdeno glasbilo na svetu, ki ga je iz stegnenice mladega jamskega medveda izdelal neandertalec.

Najstarejše glasbilo na svetu, staro približno 60.000 let, je znamenita neandertalčeva piščal z Najdišča Divje babe blizu Cerknega. Foto: Leon Vidic/Delo

Pred petnajstimi leti so znanstveniki iz Nemčije začeli oporekati avtentičnosti te piščali. Menijo, da so luknjice posledica ugrizov zveri in da je bila najstarejša piščal, ki je okoli 20.000 let mlajša, izkopana v jami Hohle Fels v Nemčiji. Skupina slovenskih znanstvenikov z Inštituta za arheologijo pod vodstvom dr. Ivana Turka pa je s številnimi poskusi pokazala, da takšnih luknjic podočnik zveri ne more narediti.

Pred osmimi leti je pokojni akademski glasbenik Ljuben Dimkaroski z igranjem na rekonstruirano neandertalčevo piščal ovrgel očitke nemških strokovnjakov, da nanjo ni mogoče igrati. Zaigral je v razponu skoraj treh oktav, kar je gotovo kompleksna glasba.

Na vprašanje, kakšno glasbo so neandertalci igrali in kako se je razvila, ni mogoče odgovoriti, saj o neandertalcih in musterjenski kulturi vemo samo to, o čemer lahko sklepamo na podlagi kostnih ostankov in kamnitih najdb v plasteh jamskih najdišč v Evropi in zahodni Aziji, pravi dr. Peter Turk. Več bo znano, ko bodo odkrita še druga glasbila iz neandertalčevega časa.

Pravi, da se je v zadnjih 30 letih pogled na neandertalca radikalno spremenil. Ugotavljajo, da je pokopaval svoje umrle, skrbel za ranjene in hendikepirane v svojih skupinah, kar je razvidno iz zaceljenih kosti in oskrbe ran. Krasil se je s kremplji ptic in ustvarjal glasbo, kar vse kaže na humano kreativnost.

Najstarejši rog – iz morskega polža

Najstarejši rog, narejen iz tritona, to je vrste morskega polža, je bil odkrit na zgodnjeneolitskem najdišču iz 6. tisočletja pr. n. št. na Sardiniji. V mlajši kameni dobi so keramične bobne izdelovali predvsem v Srednji Evropi. Znani so tudi primeri iz Danske in Švedske, našli so jih v naselbinah in grobovih.

Foto: Leon Vidic/Delo

Prva znana keramična glasbila so bile ropotulje. V Evropi so jih začeli izdelovati najpozneje okoli leta 5000 pr. n. št. Vsaj tako stare pa so tudi keramične piščali in piščalke, najstarejše so odkrili v Romuniji in Makedoniji 6000 let pr. n. št. Na razstavi so prikazane različne keramične piščalke, okarine, ki predstavljajo tudi kulturno dediščino sodobnega časa, med njimi je tudi piščanček iz Slovenije, replika iz Etnografskega muzeja Slovenije.

»Kljub izjemni raznovrstnosti evropskih kultur je to podoben ljudski inštrument, ki je razširjen po vsej Evropi. Pomembno je, da je bila glasba ob vseh konfliktih med različnimi kulturami in civilizacijami vedno tista, ki je povezovala. Sosedje so jo radi prevzemali razvijali in predrugačili po svoje,« pravi dr. Peter Turk.

Predniki glasbil s strunami so bili pojoči loki, znani so že iz starejše kamene dobe, še zdaj pa jih marsikje uporabljajo kot ljudsko glasbilo. Najstarejše upodobitve harfe so znane iz današnjega zahodnega Irana in Izraela, iz druge polovice 4. tisočletja pr. n. št. V Evropi so prve harfe in lire spoznali v Grčiji.

Osupljiv in strašljiv karniks

Številne družbe, ki so v bronasti in železni dobi naseljevale Evropo, so znane po mogočnih trobentah in rogovih. Njihova izdelava je zahtevala veliko spretnost in poznavanje materialov, ki so še danes izziv strokovnjakom za izdelovanje glasbil. Bronasta glasbila so dokaz, da so bili v Evropi že v bronasti dobi njihovi izdelovalci veliki mojstri.

Eno najosupljivejših glasbil iz evropske prazgodovine je karniks (carnyx) v obliki strašljive glave divjega prašiča s široko odprtim gobcem, po rimskih virih so z njim Kelti trobili ob bitkah, da bi prestrašili nasprotnika. Izvira izpred 300 let pr. n št., v 600 letih, do leta 300, pa se je razširil po vsej Evropi. Ker ustnik nima vodoravno zavihanega člena, še vedno ni popolnoma jasno, kako so nanj igrali, ker bi morali vanj pihati vodoravno, nosili pa so jih navpično.

Ob vsakdanjem in obrednem igranju so zelo značilne antične dvojne piščali, pri čemer je glasbenik igral na dve piščali hkrati. Grki so jo imenovali aulós, latinsko ime pa je tibija (tibia). Znana je že od 3. tisočletja pr. n. št. V rimskem imperiju pa ni bila upodobljena samo na freskah, odkrili so tudi nekaj deset arheoloških primerov. Najbolje ohranjena je tibija na Ptuju, ki jo je odkril dr. Ivan Tušek iz Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož.

Foto: Leon Vidic/Delo

Zanimive so tudi vodne orgle, hydráulis. Zaradi tehničnih opisov in primerka, najdenega v Akvínku, današnji Budimpešti, je znano, da so bile vodne orgle sestavljene iz več nizov piščali. Delovale so s hidravličnim mehanizmom povezanih zračnih črpalk, ki so neprekinjeno vpihovale zrak v posodo z najmanj 30 litri vode in tako v njej ves čas vzdrževale enakomeren pritisk. V rimskih časih je ta mogočni instrument skrbel za zvočno kuliso ob gladiatorskih bojih in drugih podobnih uprizoritvah v amfiteatru.

Kakšne melodije so igrali na te inštrumente, si znanstveniki lahko samo predstavljajo. Na podlagi ohranjenih predmetov glasbo lahko le poustvarjamo, dokler ne pridemo do zapisa najstarejše v celoti ohranjene melodije na svetu, ki je zapisana na kamnitem podstavku nagrobnika, odkritega v helenističnem mestu Tralles blizu Efesa v današnji Turčiji, razlaga dr. Peter Turk. Postavil ga je Seikílos okoli leta 200 in nanj vklesal pesem z melodijo, znano kot Sejkilova pesem. Besedilo, melodija in ritem so zapisani v starogrškem notnem zapisu.


Icon mail Icon facebook Icon twitter
Znanje


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor