sobota
25.11.2017
Refresh
06:06

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Znanje
Imamo veliko gozdov, a vse manj jelke
V slovenskih gazdovih je vse več bukev in čedalje manj jelk. V slovenskih gazdovih je vse več bukev in čedalje manj jelk. (Tadej Regent)
Jurij Diaci, Dušan Roženbergar, Thomas Nagel, Dejan Firm, Oddelek za gozdarstvo Biotehniške fakultete, Univerza v Ljubljani
ned, 18.06, 12:00

Zaradi sprememb v okolju so naravne ujme v zadnjih desetletjih vse pogostejše in močnejše. Kadar naenkrat prizadenejo večje površine gozdov, lahko ogrozijo uresničevanje ekosistemskih storitev gozdov, kot so varovanje pred erozijo, uravnavanje vodnega režima, čiščenje vode in zraka, ponor ogljika in oskrba z lesom.

Vzgajanje gozdov, ki bodo bolj odporni proti ujmam in bodo imeli lastnosti, ki jim bodo po njih omogočale hitro okrevanje, v glavnem temelji na raznovrstnosti sestojev in genetski pestrosti organizmov, še posebej dreves. Dolgoročne raziskave slovenskih pragozdov kažejo, da v zmesi dreves vse bolj prevladuje bukev, najbolj izrazito pa je nazadovanje jelke.

Jelka po zadnji ledeni dobi

Palinološke raziskave v Sloveniji potrjujejo, da je bila jelka zadnjih 7000 let v gozdovih dobro zastopana. Zelo verjetno je v posameznih zatočiščih preživela ledeno dobo. Njeno nazadovanje se je začelo s povečano aktivnostjo človeka v krajini, z njegovo stalno naselitvijo in s tem povezanimi krčitvami in požiganjem.

V zadnjih sto letih jelka še bolj intenzivno nazaduje. To je posledica več dejavnikov. Jelka je zelo občutljiva za onesnaženo ozračje, zato je v času visokih emisij žveplovih oksidov močno propadala. Vendar se je tovrstno onesnaženje v svetu izrazito zmanjšalo in vsaj mlajša populacija jelke si je dobro opomogla tudi pri nas.

Jelka je zelo občutljiva za objedanje rastlinojede divjadi in hkrati zelo priljubljena v njeni prehrani. Paleoekološki dokazi, zbrani v zadnjem desetletju, kažejo, da je jelka uspevala v predelih s toplejšim podnebjem, kot uspeva danes. Iz teh predelov je bila izrinjena zaradi pašništva, požiganja in krčitev.

V nasprotju s tradicionalnim dojemanjem ekološke niše jelke, ki jo umešča na hladnejša in vlažnejša rastišča, novejše študije nakazujejo, da lahko prenaša več toplote in suše od drugih vrst, na primer smreke ali celo bukve. Zaradi tega je ohranjanje in pomlajevanje jelke pomemben del ukrepov za prilagajanje gozdov na podnebne spremembe. Čezmerno objedanje jelovega mladja je velika ovira za prihodnje usmerjanje gozdov.

Zakaj je jelka dovzetna za objedanje?

Jelka skozi evolucijo ni razvila posebnih prilagoditev na objedanje, kar nakazuje, da ni bila v stiku z visokimi populacijami divjadi, saj bi sicer izumrla. Podobno velja za tako rekoč ves rod jelk ter sencozdržne vrste rodov tuja in čuga, ki so v Severni Ameriki in Aziji podobno ogroženi.

Drevesne vrste so razvile določeno odpornost proti objedanju z izogibanjem objedanju ali s toleranco na objedanje. Izogibanje objedanju lahko drevesa dosežejo s hitro rastjo, nevpadljivostjo in razširjenostjo na manj dostopnih predelih. Nekatere vrste so razvile tudi fizične (trni) ali kemične (pekoče ali strupene snovi) obrambne mehanizme.

Toleranca na objedanje, ki je delno že posledica objedanja, je lahko morfološka (košata, grmičasta rast) ali fiziološka (učinkovito zaraščanje ran) rastna odzivnost. Povezana je tudi z razpoložljivimi viri. Na primer, mladje pod zastorom dreves si težje opomore kot mladje, ki je v vrzeli dobro preskrbljeno s hranili, vlago in svetlobo.

Jelka med evolucijo ni razvila nobene izmed naštetih lastnosti. Morda je izjema, da ponekod porašča nekoliko bolj skalovite predele, kjer lažje tekmuje z listavci in pritalno vegetacijo, za divjad pa so takšni predeli težje prehodni.

Pri divjadi je jelka priljubljena, ker vsebuje veliko hranljivih snovi in razmeroma malo težko prebavljive celuloze. Poleg tega je zimzelena. Tekmovalno je najuspešnejša v zastrtih predelih gozdov, kjer je najmanj virov za okrevanje, ima malo rezervnih snovi, obnova iglic je dolgotrajna, zanjo je značilna tudi precej determinirana rast, ki ji ne dopušča zaščitne »grmičaste« razrasti.

Nazadovanje v pragozdnem mladju

Dolgoročnega nazadovanja jelke v mladju ni mogoče pripisati onesnaženju, ker mladje tudi v času najbolj akutnega nazadovanja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ni propadalo. Prav tako je mladje jelke, kot izjemno sencozdržne vrste, najpogostejše v zavetju odraslih sestojev in ga zato manj ogrožajo podnebne skrajnosti.

Jelka dobro semeni in se do višine pritalne vegetacije (ca. 30 cm) vztrajno obilno pojavlja, vendar vrasti v višje plasti pragozdov že od prvih analiz mladja leta 1963 ni. Da je poglavitni razlog za izostanek jelovega mladja objedanje divjadi, potrjujejo primerjalne raziskave z mešanimi jelovo-bukovimi pragozdovi v jugovzhodni Evropi, analize razvoja mladja na ograjenih površinah in primerjave mladja pragozdov in gospodarskih gozdov.

Nezaželena posebnost jelke v Sloveniji

Primerjave pomlajevanja slovenskih jelovo-bukovih pragozdov s hrvaškimi in bosanskimi so pokazale, da je jelka v nižjem mladju podobno zastopana. V višjih višinskih razredih, ko je jelka nad višino snega oziroma pritalne vegetacije, jelovo mladje v tujini sledi modelu demografske trajnosti, medtem ko je v Sloveniji popolnoma izostalo. Prav tako se jelka v pragozdnih razmerah pogosto pomlajuje na drevesnih ostankih, česar pri nas ni opaziti.

Temeljna razlika med slovenskimi pragozdovi in pragozdovi jugovzhodne Evrope je v gostoti rastlinojede divjadi. Ta je pri nas v najbolj ogroženih gozdnih predelih več kot desetkrat višja.

Analize ograjenih pomlajenih površin v pragozdu in v bližnjih gospodarskih gozdovih potrjujejo, da je demografska struktura jelke tam primerljiva s pragozdovi in gospodarskimi gozdovi jugovzhodne Evrope. Tudi zadnje primerjalne študije štirih jelovo-bukovih pragozdov v Sloveniji in gospodarskih gozdov na primerljivih rastiščih so pokazale, da v obeh tipih gozdov jelke v višjem mladju ni. Bukev je v mladju pragozdov celo bolj zastopana kot v gospodarskem gozdu, kar izključuje negativen vpliv gospodarjenja na raznovrstnost dreves.

Kaj pa druge drevesne vrste?

Za prilagajanje podnebnim spremembam so poleg jelke pomembne tudi toploljubne in svetloljubne vrste, na primer hrast, lipa, javor, jesen in divja češnja. Mladje teh vrst je za divjad bolj priljubljen prehranski vir kot na primer bukovo ali smrekovo mladje. V naravnih (pragozdnih) razmerah je pojavljanje teh vrst odvisno od režima naravnih motenj in orografskih razmer, ki omogočajo dovolj svetlobe in drugih virov za njihovo uspevanje. V gospodarskih gozdovih je treba ohranjati njihova semenska drevesa in zagotoviti primerno umikanje zastora krošenj, da imajo na razpolago dovolj virov za preživetje. Vendar ti ukrepi ne zadoščajo, če je selektivni vpliv divjadi, zaradi previsoke gostote, premočan.

V primeru ujm je treba v najbolj izpostavljenih predelih zagotoviti hitro umetno obnovo. To je priložnost za pospeševanje toploljubnih vrst in snovanje gozdov, odpornejših proti spreminjajočemu se podnebju. Vendar so v Sloveniji stroški zaradi individualne ali kolektivne zaščite mladja pred objedanjem zelo visoki, zato je takšno ravnanje smiselno le, če je gostota divjadi usklajena z okoljem. V Nemčiji in Švici izvajajo usmerjeno pogozdovanje s toploljubnimi in svetloljubnimi vrstami, vse pogosteje brez dodatne zaščite mladja pred objedanjem.

Preveč intenzivno objedanje mladja vpliva tudi na manjšo donosnost gozdov. Posledica objedanja je prevladovanje bukve in delno smreke v zmesi gozdov, ki sta za objedanje manj dovzetni. Pri priljubljenih vrstah objedanje pospešuje silaško razrast, ki onemogoča doseganje najboljših kakovostnih razredov hlodovine.

Dvomljiva gostota divjadi

Rastlinojeda divjad je pomemben sestavni del gozdnega ekosistema, saj vpliva na številne ekološke procese, izboljšuje na primer kroženje snovi in raznašanje semena. Razmerja med drevesnimi vrstami so v času in prostoru dinamična. Nanje vplivajo spremembe podnebja, režimov motenj in spremenjena razmerja med različnimi skupinami organizmov.

Kakšna je bila »naravna« gostota divjadi, težko ocenimo, ker je današnja krajina drugačna od pragozdne. Zelo verjetno je zdajšnja gostota populacij rastlinojede divjadi višja od »naravnega« območja variabilnosti, ki je vladalo pred več tisoč leti (tj. pred obsežno poselitvijo), delno zaradi iztrebljanja plenilcev, še bolj pa zaradi povečanja nosilne zmogljivosti okolja. Ta se je povečala zaradi širjenja kmetijskih površin, ki ležijo v gozdnati krajini, in dopolnilnega krmljenja divjadi.

Verjetno gostota divjadi v prakrajini ni bila konstantna, ampak se je spreminjala. To je omogočalo občasna »okna priložnosti« za pomlajevanje na objedanje zelo občutljivih vrst. Ena izmed razlag je tudi, da rastlinojeda divjad na rastiščih, kjer so močno razširjene občutljive vrste, kakršna je jelka, nikoli ni bila v takšni gostoti kot danes. Ne glede na razloge za preživetje občutljivih vrst mora zdajšnja gostota divjadi omogočati trajno naravno obnavljanje vseh avtohtonih drevesnih vrst.

Zagotoviti »okna priložnosti«

Slovenija je del Evrope, kjer smo med ledenimi dobami izgubili precej drevesnih vrst, zato smo v tem pogledu vrstno revnejši v primerjavi z drugimi deli sveta.

Gozd je zaradi okoljskih sprememb (podnebne spremembe, onesnaženje, tujerodni organizmi) pred vse večjimi preizkušnjami. Zato bi bilo treba pospeševati proti spremembam okolja odpornejše vrste, kar v sosednjih državah že izvajajo.

Če je v kratkem času težko doseči usklajevanje gostote divjadi z nosilnostjo ekosistemov na ravni cele Slovenije, bi bilo treba to doseči na najbolj izpostavljenih gozdnih predelih, kjer pospešeno izgubljamo jelko ali kjer je treba obnoviti velike površine gozdov, poškodovanih po ujmah. Verjetno bi se s spreminjanjem intenzivnosti odvzema divjadi v času in prostoru bolj približali naravnim procesom. Po drugi strani pa bi s povečanim odvzemom v najbolj kritičnih predelih in spremljevalnimi gozdnogojitvenimi posegi zagotovili »okna priložnosti« za pomladitev jelke in drugih za objedanje bolj dovzetnih vrst.

Upoštevajoč previdnostno načelo in dosedanja znanstvena spoznanja se zdi zmanjšanje številčnosti populacije jelenjadi na najbolj problematičnih območjih smiseln ukrep, saj dokazi o občutnem negativnem vplivu rastlinojede divjadi obstajajo (kljub nekaterim pomanjkljivostim), medtem ko dokazov, da bi v primeru predlaganega zmanjšanja populacij prišlo do izumrtja jelenjadi, ni. V tem primeru gre za vprašanje izbire manjšega tveganja.

Če ne bomo ukrepali, se bomo v prihodnosti v gozdovih z zmanjšano pestrostjo drevesnih vrst spopadali s težavami pri doseganju upravljavskih ciljev. Eden pomembnejših je zagotovo vzgoja vrstno in strukturno pestrih gozdov, odpornih proti okoljskih spremembam in v primeru ujm sposobnih hitrega okrevanja, ki bodo poleg drugih storitev zagotavljali tudi oskrbo z lesom iglavcev.

Icon mail Icon facebook Icon twitter
Znanje


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor