torek
17.10.2017
Refresh
22:00

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Znanje
Kabinet čudes: Kolodvorske restavracije
Antoine Gustave: Kolodvorska restavracija sredi 19. stoletja. Antoine Gustave: Kolodvorska restavracija sredi 19. stoletja. (Arhiv SŽ)
Mladen Bogić
tor, 08.08, 08:00

Preden so izumili kolodvorske restavracije in potem vagone jedilnike, so potniki lahko potolažili lakoto le med kratkimi postanki na postajah. Pri uličnih prodajalcih so na hitro nabavili kaj za pod zob in tačas spet postali nabiralci, lovci in nakupovalci, kot je duhovito zapisal Georg Hensel. Potem pa so na večjih, vozliščnih postajah uredili restavracije in vlaki so se za čas kosila ali večerje ustavili, da so potniki lahko obedovali. Ta opravek pa gotovo ni bil ravno prijeten, saj je bil čas postanka omejen, potniki pa bi vsi čim prej radi prišli na vrsto. Neizogibno sa nastajala gneča in nered, kakor je sredi 19. stoletja humorno naslikal Francoz Antoine Gustave.

Vagoni jedilniki so prinesli neizmerno olajšanje, saj je potnike obdajal pravcati luksuz, poleg hrane pa so lahko v miru uživali tudi v razgledih, ki so se odpirali in razgrinjali za okni vagona. Takšnega doživljanja potovanja z železnico, kot ga lahko občudujemo na sliki Franza Witta s preloma med 19. in 20. stoletjem, si danes, v dobi napredka, ne znamo več niti predstavljati niti želeti, razen morda ljubiteljev železnice. Ti nostalgično hrepenijo po dobrih starih časih, kot jih je upodobil Štefan Zweig v opisu svoje dunajske mladosti v avtobiografiji Včerajšnji svet.

Vendar s pojavom vagonov jedilnikov kolodvorske restavracije niso zamrle; nasprotno, zdi se, da so še izboljšale svojo podobo in sloves − veljale so za boljše restavracije v svojem kraju. Železnica se sicer ni ukvarjala z gostinstvom, temveč je svoje restavracije dajala v zakup zasebnikom. In ti so bili na svoj stan nadvse ponosni, skrbno so pazili na kakovost in raven svojih storitev. Posebno zgovoren dokaz je vsekakor silno redka, nemara edina ohranjena razglednica notranjosti ljubljanske kolodvorske restavracije, ki jo ima v posesti Zmago Tančič.


Ilustracija vagona jedilnika slikarja Franza Witta iz kataloga Die Eroberung der Landschaft, Falter, Dunaj, 1992. Foto: Arhiv SŽ


Dragocena razglednica kaže ljubljansko kolodvorsko restavracijo za časa Avstro-Ogrske. Foto: Arhiv SŽ

V Železniškem muzeju hranimo tudi jedilni list restavracije Južne železnice, iz katerega je zaradi obširnosti mogoče prikazati samo izvleček − na primer jedi za večerjo.


Pred prvo svetovno vojno so ljudje znali uživati, tudi v hrani in pijači. Pri nekaterih jedeh s tega večernega jedilnika Južne železnice smo tisti, ki smo neuki v gastronomiji, čisto izgubljeni ... Foto: Arhiv SŽ

Železnice, tudi »naša« Južna železnica, so restavracije obdržale pod svojim okriljem, in da se je to vedelo, so posodje in pribor označile s svojimi grbi. V Železniškem muzeju Slovenskih železnic hranimo več nadvse zanimivih kosov posodja in pribora iz kolodvorskih restavracij Južne železnice s postaj Divača, Pivka, Ljubljana, Zidani Most in Pragersko. Vsi ti predmeti so označeni z inicialkami ali z grbom Južne železnice, ki je bil oblikovan v čisto pravi maniri grbov škotskih klanov.


Tisti, ki nosi grb po pravilih škotskih klanov, kjer pas obdaja znak gospodarja (v našem primeru SB = Südbahn, Južna železnica), izjavlja, da pripada temu gospodarju. Foto: Mladen Bogić

Človek si ne more kaj, da ne bi občudoval premišljenega, dognanega oblikovanja v tistih davnih časih. Posamezne železniške družbe so gojile svoj razpoznavni slog, nekaj, čemur se v sodobnem novoreku reče corporate identity. Posebno vidno je to ob primerjavi posameznih lončkov za mleko, ki se razlikujejo tudi v barvnem odtenku porcelana:


Dva različna lončka Južne železnice s postaj St. Peter (Pivka) in Pragerhof (Pragersko) ter lončka Avstrijskih državnih železnic s postaj Assling (Jesenice), po letu 1906, in Attnang med Dunajem in Salzburgom, po letu 1884. Foto: Mladen Bogić

Seveda nas mora zanimati predvsem Južna železnica, ki je pred 160 leti skozi naše kraje povezala Dunaj s Trstom in odločilno vplivala na razvoj gospodarstva na Slovenskem. V naši zbirki imamo nekaj prelepih primerkov porcelana − pri nekaterih je zaznati vpliv secesije, pri drugih bidermajerja, spet tretji so oblikovani nadvse preprosto.


Levi lonček je iz kolodvorske restavracije v Ljubljani, preostali so s Pragerskega. Foto: Mladen Bogić

Seveda pa je bilo na voljo tudi drugačno posodje, med drugim steklenina. Opaziti je, da je bilo izdelano iz masivnega materiala, da je lahko preneslo napore v javnem lokalu.


Nabor posodja iz kolodvorske restavracije v Pivki: skodelica za kavo je izvedena izjemno masivno, tako tudi vrček za pivo. Kovinska čajnik in skodelica imata oznake pripadnosti, kratico SB in ime postaje, spodaj na dnu. Foto: Mladen Bogić

Na steklenino seveda ni bilo mogoče natisniti grbov železnice, lastnice, zato pa so to opravili že v steklarni, saj so steklarske modele oblikovali tako, da so kozarce ulili skupaj z znaki.


Pivska vrčka s postaje Pragersko in Pivka imata skupaj s krilatim kolesom ulite kratice SB in ime postaje, mali kozarček za žganje s postaje Divača pa ima oznake jedkane. Foto: Mladen Bogić

Pomudimo se še pri jedilnem priboru! Tudi tu so se dosledno držali pravila, da morajo biti vsi predmeti označeni, sicer bi se lahko komu zgodilo, da bi se mu doma znašel kakšen nož ali vilice, pa ne bi vedel ne kako ne kdaj ne od kod ... Tu so oznake že proizvajalci vtisnili na primerno mesto.


Prijemalka za sladkor s postaje Zidani Most v življenju očitno ni prav hudo trpela v nasprotju z nožem Avstrijskih državnih železnic z Jesenic in prav tako utrujenimi vilicami iz Zidanega Mosta. Foto: Mladen Bogić


Najlepši kos, ki ga hranimo v muzeju, je brez dvoma večji vrček za mleko s postaje Pragersko, ki si zasluži, da nanj posebej opozorimo:


Človek ne ve, ali bi ta lepi vrček sploh smel uporabiti ali samo občudovati ... Foto: Mladen Bogić

Sleherniku je sojeno, da bo moral ubrati pot vsega živega. Onkraj groba naj bi bili vsi enaki. Zdi pa se, da je mnogim ta misel neznosna − številni spomeniki na Žalah sporočajo, kaj je pokojnik za življenja bil, kaj je dosegel. Tako je tudi z železničarji, ki so bili nekoč nadvse ponosni na svoj stan. Videti je mogoče vse, od strojevodij pa do nadsprevodnikov in revidentov Južne železnice ter podobnih visokih uradnikov. Pa tudi imeti v zakupu kolodvorsko restavracijo ni bila majhna stvar, zato naj priobčimo še tale posmrtni ponos − pokojnik bi si to želel, mar ne?


Na ljubljanskih Žalah je mogoče spoštljivo prebrati tale napis. Foto: Mladen Bogić

***

Mladen Bogić je ravnatelj Železniškega muzeja Slovenskih železnic.


Icon mail Icon facebook Icon twitter
Znanje


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor