sreda
13.12.2017
Refresh
17:30

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Znanje
Kabinet čudes: Pred človekom na Luni je bil človek v Luni
Pristanek na Luni: kader iz filma Potovanje na Luno G. Mélièsa. Pristanek na Luni: kader iz filma Potovanje na Luno G. Mélièsa. (Potovanje na Luno)
Natalija Majsova
tor, 10.10, 08:00

Ena od odlik Ksevtove stalne zbirke, razgrinjajoče paleto formativnih vplivov, ki so sooblikovali miselno obzorje Hermana Potočnika - Noordunga, je spretno manevriranje med različnimi mediji, pripovednimi žanri, vedami in oblikami. Umetnost, popularna kultura, znanstvena besedila in zgodovinsko-politične kontektstualnosti se znajdejo v enakovrednem polilogu, kar ponazarja večplastnost Potočnikove dediščine. 

Med eksponati, ki prikazujejo učinke prepletov med znanostjo, umetnostjo, domišljijo in tehnologijo v začetku dvajsetega stoletja, so tudi odlomki enega prvih »dogodkov« v svetovni zgodovini filma - 14-minutnega spektakla Georgesa Mélièsa Potovanje na Luno (1902). Gre za prvi film, ki je prikazal, kako naj bi izgledal človekov polet na Luno, uprizoril človekovo srečanje z Nezemljani in gledalcu predočil vesoljsko plovilo; gre za uradno prvi film, v katerem je režiser uporabljal posebne učinke. Pred nami je prvi znanstvenofantastični spektakel in prva popolna kinematografska inovacija, ki množicam predstavi popolno sintezo dosegljivega in nemogočega. Prvi film, ki prikaže Moža v Luni in ga predrzno zadene v oko.

Potovanje na Luno je štiristoti od več kot petsto filmov, ki jih je posnel Georges Méliès (1861-1938) - iluzionist, navdušenec nad pravljičnim gledališkim žanrom féerie, ki je v mladi filmski umetnosti že leta 1896, po ogledu ikoničnega posnetka prihoda vlaka na železniško postajo v režiji bratov Lumière prepoznal za tisti čas radikalni potencial. V nasprotju s številnimi drugimi gledalci ga na posnetku bratov Lumière ni pritegnil realizem hitrosti bližajočega se vlaka, ampak hipno izginotje neke ženske, ki ga je povzročil rez traku. Ugotovitev, da možnost poljubnega kombiniranja kadrov učinkuje podobno kot čarovnija, je ena od ključnih predpostavk, brez katerih si Potovanja na Luno ni mogoče zamisliti. Ne le da tovrstna montaža močno olajša prehode med Luno in Zemljo, med dnevom in temo; s pomočjo umetelnega razporejanja kadrov je Mélièsu zlobne Nezemljane z zamahom dežnika uspelo spremeniti v oblačke dima.

Odkritje čarodejskih zmožnosti montaže je tako zelo spremenilo Mélièsovo dojemanje dometa filmskega medija, da ga je spodbudilo k ustanovitvi Manufacture de films pour cinématographes, znane tudi kot Star Film Company, prvega resnega filmskega studia v Evropi, kjer je filmski trak zabeležil tudi prvi (filmski) vesoljski polet. Ta je stal bajnih 10.000 francoskih frankov in je nepovratno preoblikoval pričakovanja filmskih gledalcev z začetka dvajsetega stoletja. 285 metrov filmskega traku dolgi pripovedi o izstrelitvi naboju podobne rakete na Luno, o humorno-nasilnem srečanju znanstvenikov astronavtov z neprijaznimi prebivalci Lune - Seleniti ter o srečnem povratku odprave na Zemljo je uspelo dokazati, da film zmore poseči dlje od zgodb, ki jih piše vsakdanje življenje.


Znanstvena skupnost v Potovanju na Luno, kader iz ročno barvane barvne kopije. Foto: Potovanje na Luno

Potovanje na Luno, ki črpa iz znanstvenofantastičnih zgodb Julesa Verna in H. G. Wellsa, je celo dvomljivce, ki so se ogleda filma otepali z besedami, da »ni mogoče posneti nečesa, kar se ni zgodilo«, prepričalo v produktivnost in ustvarjalnost filmskega jezika. Več kot stoletje kasneje, leta 2004, eden od junakov ruskega mokumentarca o prvem sovjetskem poletu na Luno, Prvi na Luni (rež. Aleksej Fedorčenko), suvereno zatrdi celo obratno: »Vse je bilo posneto, kar pomeni, da se je vse (zares) zgodilo.« Namigi na Mélièsov prvenec tu niso naključni.

Podobno kot vizionarji moderne znanosti Méliès išče - in najde - nepričakovana stičišča med dosežki tehnološkega napredka, kot je kinematografska kamera, in prizadevanji domišljije. Želja prikazati polet na Luno tako na primer preraste v pionirsko rabo učinka premikajoče se kamere, le da se Méliès iz pragmatičnih razlogov odloči za premikanje kulis. Željo po barvnem filmu uresničijo tehniki, ki ročno pobarvajo vsak kader. Restavracija tega monumentalnega truda ob stoletnici filma bo v enaindvajsetem stoletju terjala kar enajst let dela.

Raba posebnih učinkov je v Potovanju na Luno podrejena pripovedni zasnovi spektakla, ki gradi na tradiciji pravljičnega žanra féerie, ki je poseben razmah doživel v francoskem gledališču devetnajstega stoletja. Organizacija filma na podlagi pripovedi, tj. jasnega sosledja dogodkov, ki delujejo kot gibalo zgodbe, danes sicer velja za bolj ali manj uveljavljeno, pogosto celo nekoliko dolgočasno rešitev. A v Mélièsovi vesoljski odiseji jo velja vrednotiti kot pomembno inovacijo: Potovanje na Luno je eden prvih filmov, ki se učinkovito zanaša na narativni lok.

Jasnost linearne zgodbe, ki jo sestavlja 30 prizorov in jo v osnovi uokvirjajo vzlet, pristanek na Luni in pristanek na Zemlji, omogoči režiserju predstaviti presenetljivo širok nabor tematik. Potovanje na Luno ni le prvi znanstvenofantastični film; je tudi prototip žanra znanstvene fantastike oziroma njegovega »vesoljskega« podžanra. Poigrava se z idejami o življenju na drugih planetih, o raziskovanju vesolja in o dometu tehnološkega napredka, obenem pa deluje kot prefinjena družbena kritika.

Je Méliès s komičnim prikazom znanstvene skupnosti, ki v Potovanju na Luno nosi dolge brade, arhaična oblačila in še bolj arhaična, zamotano-zveneča imena, res ciljal zgolj na duhovitost in pravljičnost podobe? Gre te prijeme pripisati samo njegovemu gledališkemu pedigreju? Mnenje, ki prevladuje v sodobni stroki, je nasprotno. Med drugim zato, ker je Méliès pred začetkom filmske kariere nekaj let deloval tudi kot politični karikaturist, ki se je posebej rad obregnil ob nasilje kolonializma in nacionalizmov.

V tej luči lahko Potovanje na Luno, kot tudi določene druge Mélièsove filme, obravnavamo kot družbeno-politični komentar. Potovanje tako nenadoma spregovori tudi o pomenu posameznikove karizme (znanstvena skupnost sprejme neverjetno idejo lika, ki ga igra kar sam Méliès - profesorja Barbenfouillisa, o poletu na Luno ne glede na njeno »norost«), o krutosti človekovih srečanj z novim in neznanim (Zemljani brez slabe vesti udrihajo po Selenitih, ki jim pridejo nasproti), o psihologiji množice (ta kot bogove časti pionirje, ki se vrnejo z Lune, in vodji odprave obvezno postavi spomenik) ter navsezadnje o prevladujočih družbenih razmerjih moči (vzlet rakete npr. pospremi »vojska« - skupinica mičnih, skopo oblečenih deklet; to je tudi njihova edina funkcija v tej zgodbi).


Spomenik profesorju Barbenfouillisu, kader iz ročno barvane barvne kopije, Potovanje na Luno, G. Méliès. Foto: Potovanje na Luno

Méliès je v Potovanju na Luno v le 14 minutah nakazal družbenokritični potencial znanstvene fantastike, neverjetne zmožnosti, ki jih ta žanr nudi za subtilno obdelavo obstoja in (ne)samoumevnosti najrazličnejših družbenih antagonizmov. Določeni kasnejši filmi, kot npr. hladnovojni hollywoodski Invaders from Mars (1953, rež. William Cameron Menzies), ta pristop k žanru sicer pogosto sploščijo na alegorično upodabljanje enega prevladujočega družbenega antagonizma, kot je bila blokovska delitev. Po drugi strani pa je odzvene Mélièsovega nauka mogoče opaziti v znanstvenofantastičnih filmih iz različnih obdobij dvajsetega stoletja, npr. v prvi sovjetski kozmični epopeji Aelita (rež. Jakov Protazanov, 1923) ali v kultnem Človeku, ki je padel na Zemljo (1976) režiserja Nicolasa Roega z Davidom Bowiejem v glavni vlogi.

Nemara enako zgovoren družbenokritični komentar, kot ga nudi vsebina Potovanja na Luno, podaja zgodba, ki so jo o filmu zapisali dogodki po njegovem nastanku. Delo, ki danes velja za izhodišče številnih razprav o filmu kot mediju, umetnosti, tehnologiji, je Mélièsu v prvih letih po izidu prineslo le malo slave in zaslužka. Piratske kopije in nekolegialni kolegi, ki so si pripisovali avtorstvo odlomkov iz filma, so ga prikrajšali za zaslužek na ameriškem trgu, kjer je film - podobno kot v Evropi - sicer požel odmeven uspeh. Leta 1914 je režiser, ki je skoraj dve desetletji bolj kot želji po zaslužku sledil raziskovalni strasti, zaradi dolgov moral zapreti studio. Da bi upnikom preprečil zaplembo filmov, jih je večino sežgal. Redke kopije, ki jih je uspelo rešiti Mélièsovemu bratu Gastonu, je nato odkupilo ameriško podjetje Vitagraph.

Mélièsova zgodba se na srečo ni končala tako klavrno, kot je za trenutek kazalo: konec 20. let dvajsetega stoletja so njegovo dediščino odkrili francoski filmski zgodovinarji, leta 1931 pa je, zahvaljujoč novemu zavedanju o pomenu filmske dediščine, ki jo je ustvaril, prejel francosko državno odlikovanje, ki je popravilo njegovo finančno stanje. Naslednja leta, kaj leta, desetletja so pionirju filmske umetnosti prinesla tudi številna priznanja in zahvale filmarjev mlajših generacij, od D. W. Griffitha do Luisa Buñuela in Martina Scorceseja.

V kontekstu vse jasnejših načrtov za gradnjo vesoljske baze na Luni je še kako aktualen tudi duh Potovanja na Luno: vse hitrejši tehnološki napredek zagotavlja stalno potrebo po premislekih o povezavah med dozdevno različnimi polji vednosti, kakršna so znanost, umetnost in politika. In ravno zato funkcija, ki jo odlomki iz Potovanja na Luno izpolnjujejo v okviru Ksevtove stalne zbirke, ni »muzejska« zgolj v površnem, razstavno-didaktičnem pomenu te besede, pač pa tudi v njeni žlahtnejši različici, ki muzej povezuje z muzami, z njimi pa tudi s čudežem in navdihom.


Restavrirani posnetek filma Potovanje na Luno.

***

Natalija Majsova, kulturologinja in raziskovalka.


Icon mail Icon facebook Icon twitter
Znanje


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor