četrtek
27.07.2017
Refresh
10:30

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Svet
O pepelu, odstotkih in izgubljenih iluzijah
Pepel kitajskega disidenta in nobelovca Liu Xiaoboja so raztresli po morju. Pepel kitajskega disidenta in nobelovca Liu Xiaoboja so raztresli po morju. (AFP)
Zorana Baković
pon, 17.07, 18:00

Nekaj ur za tem, ko so kremirali posmrtne ostanke kitajskega disidenta in nobelovca Liu Xiaoboja ter nato raztresli njegov pepel po morju, se je v Hongkongu zbralo več tisoč meščanov, ki so s svečami in Liujevimi slikami v rokah korakali po središču mesta vse do predstavništva osrednje vlade v ulici Connaught.

Hongkonžani so tako sporočili Pekingu, da se bodo še naprej borili za svobodnega duha, ki ga simbolizira Liu Xiaobo, ter da ni vse omejeno na gospodarstvo, visoke odstotke rasti in še višje nebotičnike, v katerih poslujejo mogočna podjetja in banke. Hongkong je bil edini kraj, kjer so ljudje smeli oditi na ulice v znamenje žalovanja za neomajnim borcem za demokracijo, vendar so tudi prebivalci nekdanje britanske kolonije dobro razumeli grožnjo, ki jo je politično vodstvo tudi tokrat sporočilo: kazen, ki je doletela Liuja, grozi vsem, ki bodo poskušali vznemiriti kitajski politični monolit, zato je bolje čim prej pozabiti na vse, za kar se je zavzemal.

»Stabilnejše, bolj usklajeno in vzdržljivejše«

Že takoj v ponedeljek je kitajski državni statistični urad ponudil najmočnejši razlog, zakaj je treba Liu Xiaobojevemu pepelu in njegovemu duhu pustiti, da odpluje na valovih Bohajskega morja. Objavil je namreč, da je v drugem četrtletju 2017 rast kitajskega gospodarstva presegla pričakovanja in znašala 6,9 odstotka, s prav takšno rastjo pa je azijska sila tudi začela letošnje leto in tako najbolje pokazala, da je industrijska proizvodnja močna in da se je okrepilo domače povpraševanje. Izvoz si je opomogel, kažejo statistični podatki, stabilen je tudi nepremičninski trg, zato se je krivulja, ki kaže gibanje stopnje rasti, končno obrnila navzgor, prvič po letu 2010. Vse to dokazuje, pravi statistični urad, da je kitajsko gospodarstvo »stabilnejše, bolj usklajeno in vzdržljivejše«, čeprav se še vedno spoprijema z »dejavniki nestabilnosti in negotovosti v tujini ter s strukturnimi protislovji doma«. Optimistične podatke so objavili dva dni po tem, ko se je v Pekingu končala vladna delovna konferenca o finančnem stanju, na kateri je predsednik Xi Jinping opozoril, da je finančna varnost življenjsko pomemben sestavni del državne varnosti, ter poudaril, da bo komunistična partija okrepila svoj vodilni položaj tudi na finančnem področju. To se nanaša zlasti na povečano zadolženost, ki je na krajevni ravni že skrb vzbujajoče velika. Deloma zato, ker si vodje krajevnih vlad na vse načine prizadevajo doseči vnaprej določeno stopnjo rasti ter omogočajo najemanje posojil brez strogih meril, utemeljenih na dolgoročni razvojni strategiji. Finančno zdravje je postalo precej bolj zapletena težava, to se je videlo že po tem, da so se konference, ki jo ponavadi vodi premier, tokrat udeležili tudi partijski in državni vodja pa tudi visoki uradniki partijske disciplinske komisije, katere naloga je očistiti sistem korupcije. Xi Jinping je napovedal ustanovitev posebnega odbora za usklajevanje finančnih predpisov ter okrepil vlogo centralne banke pri pripravi predpisov za bančništvo, trg kapitala in zavarovalništvo ter pri nadzoru teh področij.

Red na »divjem zahodu«

Kitajska država, skratka, zagotavlja red na »divjem vzhodu«, in čeprav je doslej dovolila kapitalu, da se je prosto igral na njenih tleh, je zdaj v roke vzela veliko metlo, da bi počistila posledice pregretosti in odpravila tveganje prezadolženosti. V krogih gospodarskih analitikov so nekaj časa govorili o prihajajočem valu privatizacije na Kitajskem, saj bo, so modrovali, pritisk javnega dolga prisilil krajevne vlade k prodaji številnih podjetij, pisarniških prostorov, stadionov, mostov in cest, ker so za njihovo gradnjo najele posojila z obrestmi, višjimi od sedmih odstotkov. Toda dogaja se prav nasprotno. Na Kitajskem je čedalje več države, tako kakor se je čedalje več vodij velikih podjetij znašlo v kriminalistični preiskavi. Na vrsto je prišel tudi obračun z »velikimi krokodili«, kakor na Kitajskem pravijo tajkunom, ki so si začeli domišljati, da zakoni zanje ne veljajo, in so na različne načine začeli nadzirati cele verige podjetij, med katerimi so bila pogosto tudi tista v državni lasti. Kako je to povezano s pepelom Liu Xiaoboja? Pravzaprav je povezava neposredna. Če je za globalno gospodarstvo res tako pomembna stabilnost druge gospodarske sile na svetu, v njej pa je politična stabilnost nujno potrebna za ohranitev razvojne usmeritve, mar ni potem najbolje, da pepel velikega teoretika demokratizacije države z 1,3 milijarde ljudi tiho odpluje po morju? Tako po njegovi tragični smrti ne bo ostal niti grob, ob katerem bi lahko organizirali novo množično gibanje, podobno tistemu iz leta 1989. In čeprav se je Zahod prejšnji teden popolnoma posvetil temu, ali bodo dobitnika Nobelove nagrade za mir izpustili, da bo lahko umrl na prostosti, in ali bodo zdaj njegovi ženi dovolili, da odpotuje v tujino, so od ponedeljka zahodni mediji svojo pozornost preusmerili k statističnim podatkom, ki pomirjajo skrbi pred morebitno veliko kitajsko gospodarsko upočasnitvijo. Pravzaprav je vsem odleglo.

Sežgana demokracija

Toda ker zahodne države čedalje bolj povezujejo svojo usodo s kitajsko stabilnostjo, je vsepovsod čedalje več države in čedalje manj družbe, zato je tudi čedalje bolj vseeno, ali govorimo o demokratičnem Zahodu ali avtokratskem Vzhodu. Celo najnovejše ankete raziskovalnega središča Pew v Washingtonu so pokazale, da so Kitajska in ZDA zelo podobno priljubljene po svetu. Anketa z 42.000 vprašanimi iz 38 držav je pokazala, da ima 49 odstotkov vprašanih pozitivno mnenje o ZDA, 47 odstotkov jih dobro misli o Kitajski. Kitajsko zelo spoštujejo v Rusiji in podsaharski Afriki, Ameriko imajo rade azijske države, ki so blizu Kitajske in niso tako prepričane o dobrodušnosti velikana v svoji soseščini. Prav tako več kakor polovica vprašanih ne zaupa voditeljema obeh velesil. Pri tem jih 53 odstotkov ne verjame, da bi Xi Jinping na zunanjepolitičnem odru izbral pravilno odločitev, hkrati pa kar 74 odstotkov vprašanih ne verjame v državniške sposobnosti ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Morda prav zato, ker so tako na Zahodu kot Vzhodu izgubili iluzije, Kitajska prepričljivo predstavlja svojo trditev, da je Liu Xiaoboja in vse, kar je simboliziral, najbolje raztresti po morju. Navsezadnje je vse povezano z vprašanjem, kdo bo zagotovil zaposlitev, poceni blago v supermarketu, šole in bolnišnice. In kolikor bolj so si Kitajska in ZDA podobne, toliko manj je prostora za kar koli drugega med njimi. Demokracijo so pravkar sežgali in njen pepel vrgli v morje.

Icon mail Icon facebook Icon twitter
Svet


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor