sobota
21.10.2017
Refresh
00:00

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Prosti čas
Zdravstveni blog: Dragi politiki, glejte Gorskega zdravnika!
V tujini se zavedajo, da je zaradi koristi bolnika marsikdaj potrebna prilagoditev. Pri nas očitno ne. V tujini se zavedajo, da je zaradi koristi bolnika marsikdaj potrebna prilagoditev. Pri nas očitno ne. (Aleš Černivec/Delo)
Danica Rotar Pavlič
čet, 12.10, 09:00

Zadnje mesece v širši javnosti poteka razprava o obremenjenosti urgentnih centrov, (re)organizaciji dežurnih služb, še vedno uveljavljenem razporejanju zdravnikov na dve delovišči in še bi lahko naštevala. Prav zaradi zelo burnih odzivov vam želim predstaviti svojo osebno (grenko) izkušnjo z zdajšnjim stanjem organizacije dežurne in urgentne zdravstvene službe.

Kot specialistka družinske medicine sem že zelo dolgo vključena v delo v lokalnem okolju, pa tudi kot predavateljica vedno posebej poudarjam velik pomen primarnega zdravstvenega varstva na področju trajne oskrbe ljudi na lokalni ravni ter usmerjenosti k bolniku in njegovim bližnjim. Že dolga leta izvajam obiske bolnikov na domu, ki glede na njihove potrebe in stopnjo zdravstvenih težav vključujejo tudi paliativno oskrbo. Zavedam se, da s tem, ko poskušam čim več obravnav izpeljati v lokalnem okolju, zmanjšujem obremenitve urgentnih timov.

Zaradi preobremenjenosti in časovne stiske med tednom, pa tudi zato, ker je tako zahteval potek bolezni, sem v letošnjem juniju nekaj hišnih obiskov opravila v soboto. Opisala bom samo enega izmed njih. Že zgodaj zjutraj so me poklicali svojci bolnika, ki se mu je zdravstveno stanje ponoči zelo poslabšalo. (Že prej so za pomoč klicali dežurno službo in urgenco, kjer pa so jim rekli, da bi morali zaradi zasedenosti na obisk zdravnika na domu čakati več ur.)

Omenjenega bolnika sem zdravila že nekaj let; po svojih najboljših močeh sem njemu in njegovim sorodnikom pomagala prenesti šok ob slabi novici, da ima zelo agresivno obliko raka. Koordinacija oskrbe s strani zdravnikov Onkološkega inštituta in naše ambulante je ves čas potekala dobro. Toda letos je bolezen napredovala do stopnje, ko so onkologi zaključili obravnavo in ob tem zapisali, da so vse možnosti onkološkega zdravljenja izčrpane in da nadaljnjo obravnavo prepuščajo izbranemu zdravniku. Paliativna oskrba je potekala ob tesnem sodelovanju s svojci in patronažno službo. Bolnik ni imel bolečin in ni trpel. Njegovi dnevi so tekli v družbi njegovih najbližjih na način, kot si ga je želel.

Zaradi nenadnega pojava močnejših bolečin sem se torej tisto junijsko soboto odpravila na hišni obisk, ki je trajal več kot eno uro. Po pogovoru in pregledu sem prilagodila terapijo in bolniku dala protibolečinsko injekcijo, ki je kmalu učinkovala in pacient se je pomiril. Posvetila sem se tudi svojcem; skupaj smo naredili načrt, kako ukrepati v primeru izrednih razmer.

Najbrž se boste vprašali, kje je tu kakšna težava?

Težava je nastala pri poročanju o opravljenem delu, kajti septembra sem od strokovne delavke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije prejela opozorilo zaradi »obračuna storitev na dela proste dni«, v katerem piše: »Ker v urniku ambulante ob sobotah ni delovnega časa, storitev na soboto ne morete obračunati.« Med več členi je omenjen tudi naslednji: »Osebni zdravnik praviloma opravlja zdravstvene storitve in druge naloge v ambulanti. Splošni osebni zdravnik in osebni otroški zdravnik sme odrediti zdravljenje ali nego na domu, če zavarovana oseba zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more priti v ambulanto, ter v primerih, če s tem lahko enakovredno nadomesti bolnišnično zdravljenje. Zavarovana oseba sme izjemoma sama zahtevati hišni obisk splošnega osebnega zdravnika oziroma osebnega otroškega zdravnika, če zaradi zdravstvenega stanja ne more priti k zdravniku in gre za nujno zdravljenje in nujno medicinsko pomoč. Če zdravnik, ki je opravil hišni obisk, ugotovi, da ni šlo za nujno zdravljenje in nujno medicinsko pomoč oziroma da hišni obisk ni bi upravičen, je zavarovana oseba dolžna plačati hišni obisk zdravnika. Dežurna služba v osnovni zdravstveni dejavnosti, nujna medicinska pomoč se izvaja: - ob praznikih, - ob delavnikih od 20. do 7. ure naslednjega dne, ob vikendih: od petka od 20. ure do ponedeljka do 7. ure zjutraj. Storitve, opravljene v času dežurne službe, se Zavodu ne zaračunavajo.«

Zaradi nekaj proti takšnim pravilom opravljenih hišnih obiskov na sobotni dan sem torej morala Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije izstaviti popravek poročila. Spričo časovnega zamika in velikega števila v vmesnem času opravljenih obravnav, med katerimi bi sama zelo težko našla tistih nekaj »napačnih storitev«, sem morala na pomoč poklicati še računalniško podjetje, ki mi je za svoje delo izstavilo račun v višini 43 evrov plus DDV. A veliko bolj kot finančna plat zadeve in porabljeni čas me je prizadelo spoznanje, kako neživljenjske zakone na področju zdravstva imamo in kako togo se jih strokovni delavci v pisarnah ZZZS držijo. Je črka (slabega) zakona res več vredna od človeškega življenja?

Ko sem o tem neljubem dogodku nekoliko pozneje pripovedovala gospe Nicoli Bedlington, sekretarki organizacije European Patient Forum, se ni mogla načuditi nad slovenskim omejevanjem svobodnega izvajanja poklica zdravnika, ki sledi potrebam bolnika. Še zlasti je izpostavila potrebo po časovni in organizacijski prilagodljivosti pri obravnavi paliativnega bolnika. Tudi belgijski in skandinavski kolegi so povedali, da takšnih omejitev ne poznajo. Hišne obiske lahko opravijo kadar koli - tudi ob sobotah in pozno zvečer, torej zunaj ordinacijskega časa, ki je naveden na spletnih straneh njihovih ambulant. Tako njim in še predvsem njihovim zakonodajalcem se zdi povsem logično, da je poklic zdravnika pač takšen, da njegovega izvajanja nikakor ni mogoče omejiti na minuto natančno. Zavedajo se, da je zaradi koristi bolnika marsikdaj potrebna prilagoditev (saj ste si na televiziji gotovo ogledali kakšno epizodo Gorskega zdravnika, kajne?), ki jo v tujini celo nagradijo, še na misel pa jim ne pride, da bi jo sankcionirali, kot to počno na sončni strani Alp.

Zaradi splošnega pomanjkanja zdravnikov družinske medicine v Evropi si v številnih državah prizadevajo, da je opravljanje storitev, kot so na primer obiski na domu, dodatno nagrajeno. Prav nasprotno je slovenska zdravstvena politika pri reševanju perečih težav, ki v veliki meri izvirajo iz slabe organizacije zdravstvenega varstva, omejevalna. Zaposlene v zdravstvu čezmerno obremenjuje in obenem krivi za vse daljše čakalne vrste, pravočasno in kakovostno obravnavo bolnikov pa ovira z vedno novimi birokratskimi členi.

Kako naj verjamem ministrici in njenim svetovalcem, da se bodo razmere kmalu uredile, ko pa so koalicijski poslanci pred kratkim dobili na mizo glavni zakon že dolgo obljubljane zdravstvene reforme, ki na 335 straneh vsebuje 482 členov, skupaj z novim zakonom o dolgotrajni negi pa na 450 straneh kar 598 členov? 

***

Prim. izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič je specialistka družinske medicine in predsednica združenja zdravnikov družinske medicine pri Slovenskem zdravniškem društvu.

***

Zdravstveni blogi na Delo.si

Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:

Sabina Senčar, ginekologinja

prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog

Gabrijel Fišer, kirurg

izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica

prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog

dr. Maruša Hribar, homeopatinja

Po dosjeju zdravstvenih blogov lahko brskate TUKAJ.


Icon mail Icon facebook Icon twitter
Prosti čas


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor