četrtek
17.08.2017
Refresh
20:58

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Kultura
Nekrolog: Vilko Ovsenik (1928–2017)
Noben uspeh ni naključen, temveč je vedno plod nadarjenosti, znanja, vztrajnosti. Vilko je imel vseh teh treh stvari v izobilju. Noben uspeh ni naključen, temveč je vedno plod nadarjenosti, znanja, vztrajnosti. Vilko je imel vseh teh treh stvari v izobilju. (Dokumentacija Dela)
Ivan Sivec
pet, 11.08, 18:00

Prejšnji teden se je za vedno poslovil od nas glasbenik Vilko Ovsenik. Ta četrtek pa je našel svoj poslednji dom na Plečnikovih Žalah. Odšel je tako, kot je tudi živel: tiho, mirno, dostojanstveno. Čeprav je bil leto dni starejši od brata Slavka, je odšel iz zemeljske zgodbe dve leti za njim. Odšel v ožjem družinskem krogu. Čeprav je ustvarjal za največje evropske odre – za poslušalce radijskih in televizijskih postaj, za ljubitelje koncertne glasbe, za največje slovenske festivale –, ni maral zunanje bleščave. Mnogi pa ob vsem tem vemo, da je bil eden največjih slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev, vsestranski mojstrski glasbenik, eden najboljših urednikov, človek z veliko začetnico.

K vzponu in prepoznavnosti njegove nadarjenosti je največ pripomogla tedaj edina radijska postaja na slovenskih tleh – Radio Ljubljana. A ni bil samo prvi saksofonist v Adamičevem plesnem orkestru, klarinetist v bratovi začetni skupini, avtor priredb skoraj vseh skladb brata Slavka Avsenika, avtor lastnih narodno-zabavnih in zabavnih kompozicij, eden od pionirjev Slovenske popevke, ugleden glasbeni urednik Radia Ljubljana, dolgoletni izjemni producent in urednik založbe Helidon, temveč je bil predvsem velik človek, poglobljeni mislec, glasbeni strateg. Pa tudi topel družinski sopotnik, iskren prijatelj, odličen šahist in vnet igralec tenisa, velik ljubitelj leposlovja. V zgodovino pa se je vendarle najgloblje zapisal kot duša ansambla Avsenik.

Glasbeno pot je začel v rodnih Begunjah na Gorenjskem. Najprej v spontanem družinskem kvartetu kot harmonikar, nato v različnih manjših fantovskih sestavih kot saksofonist, že kot študent na Akademiji za glasbo pa je začel igrati v Adamičevem plesnem orkestru Radia Ljubljana. Po končanem študiju pa se mu je nasploh glasbeni svet na široko odprl. Tako kot v domači Jožovčevi gostilni v Begunjah je rad prisluhnil ljudskim pevcem in godcem tudi na radiu, imel je rad plesno glasbo, blizu so mu bile popevke za vsakdanjo rabo.

Ko je v bratu Slavku odkril velik talent, se je najprej posvetil sestavi takšnega kvarteta oziroma kvinteta, ki naj bi bil zgrajen na ljudskem triu, dodana pa sta bila elementa godbe na pihala in tako imenovane udarne kitare. Iz tega razmisleka je nastal sestav, ki je požel priznanje po Evropi in ga je skušalo oziroma ga še skuša posnemati več tisoč glasbenih skupin. Prav Vilko je izu­mil nov glasbeni zven, odkril nov odtenek glasbenega sveta. Seveda ob srečni kombinaciji z neutrudnim avtorjem in harmonikarjem, bratom Slavkom, pa tudi z drugimi izvrstnimi poustvarjalci, ki so na začetku prišli predvsem iz radijskega plesnega orkestra in ljudske glasbe. Po njegovi in bratovi zaslugi je kvintetovska glasba, ki je bila hkrati narodna in zabavna, zaživela in dobila na milijone poslušalcev. Že dolgo je znano tudi to, da glasbena skupina, ki ne zna zaigrati vsaj treh Avsenikovih viž, ni veliko vredna. In to kjerkoli po svetu.

Vilkova osebna in glasbena širina se še posebej kažeta v uredniškem in producentskem pogledu. Brez pomisleka je povabil na Radio tudi druge ljudske godce in muzikante, vsem kot prijazen urednik na široko odprl vrata (med drugim, recimo, Lojzetu Slaku, godcu s tedaj povsem nevrednim inštrumentom, diatonično harmoniko), ob tem pa postavil temelje Slovenski popevki. Posebno na prvih popevkah se je izkazal tudi kot odličen avtor. Pozneje je kot producent in urednik izjemno obogatil glasbeno zakladnico založbe Helidon z mnogimi že pozabljenimi slovenskimi ljudskimi napevi, z domačo glasbo, raznolikimi drugimi ustvarjalci in poustvarjalci.

Znan je bil po tem, da je pomagal prav vsakomur, v katerem je začutil vsaj trohico nadarjenosti, ob tem pa tako rekoč noč in dan skrbel za zbiranje in snemanje narodnega ter sorodnega blaga, torej za vse, kar nas kot muzikaličen narod potrjuje na evropskih tleh. Imel je izjemno tankočuten občutek za uglasbena besedila, bil je izredno potrpežljiv na vajah glasbenih skupin, nenavadno natančen na vseh snemanjih. V Sloveniji ne boste našli ne posameznika ne skupine, ki tega ne bi potrdila.

Med prvimi uredniki in producenti po drugi svetovni vojni je spoznal, da sta ljudska glasba in Avsenikov način muziciranja posebna duhovna kulturna prvina, ki je mnogim položena v zibelko, od javnih medijev pa je odvisno, na kakšni kakovostni ravni jo zabeležimo in podajamo naprej. Tovrstne množične kulture ni nikdar podcenjeval tudi pri drugih ustvarjalcih, ves čas jo je spodbujal pri rasti, ji kazal jasno pot do poslušalcev.

Bil neizmerno srečen, da so jo prepoznali in označili za izvirno nesnovno kulturno dobrino tudi po številnih evropskih državah. Celo več! Z bratom sta dobila eno največjih nemških in evropskih kulturnih priznanj. Pri nas na žalost ne. Še vedno je kljub tisoč izvirnim skladbam, izjemnemu ambasadorskemu delu in svetovni prepoznavnosti vse ostalo samo pri številnih prošnjah in utemeljitvah. Razkorak med dejanskim življenjem in pogledom ozkih krogov je še naprej velik, veliko prevelik, da bi se lahko sklenil. Verjetno predvsem zaradi popolnega nerazumevanja izjemnega evropskega fenomena. Pri tem zvrst glasbe ni pomembna, pač pa izvirnost, drugačnost, prepoznavnost, pa tudi izjemna odmevnost na tovrstno množično duhovno kulturo.

Vilko Ovsenik je bil velik in po duši izredno bogat človek. Vsako srečanje z njim je bilo izjemno doživetje. Bil je preprost, odprt, razmišljajoč človek. Na nobeno srečanje ni zamudil, vsakega dobronamernega človeka je sprejel odprtih rok, bil je poln življenjskih modrosti. Bolj ko se je staral, bližje so mu bile stare resnice v latinskem jeziku. Veliko je tudi bral. Z njim se je dalo ure in ure pogovarjati o literaturi. Zelo ga je zanimal tudi ustvarjalni proces. Seveda pa je vse takoj primerjal z glasbo. Ko ni mogel več brati, je zgodbe obnavljal v mislih na dolgih sprehodih.

Čeprav je bil največ sam, zadnja leta predvsem s svojim glasbenim računalniškim programom sibelius,­ se je rad poglobljeno pogovarjal tudi o drugih stvareh. O smislu bivanja, slovenski zgodovini, vesoljnih zakonitostih. Ob tem svoje volje ni nikomur vsiljeval, ni se znal prepirati, neskončno je užival v svojem malem kletnem kabinetu v Ljubljani. Dodati je treba, da je, čeprav je bil akademsko izobražen, svojega brata Slavka in vse druge avtorje in izvajalce nadvse spoštoval. Še posebej bratu je skušal v glasbenem pogledu čim bolj ustreči, predvsem pa je Slavkovim biserom kot avtor priredb z velikim navdušenjem dodajal široka krila. Nasploh lahko rečemo, da to bila – podobno kot, recimo, pri Beatlih, čeprav tam avtorja nista bila iz istega gnezda – zmagovalna kombinacija dveh genialnih ustvarjalcev in izvajalcev. S tem dodatkom, da je znal Vilko iz Slavkovega studenca narediti potok, reko, jezero, morje. In to v triminutnih miniaturah, tisočkrat.

Noben uspeh ni naključen, temveč je vedno plod nadarjenosti, znanja, vztrajnosti. Vilko je imel vseh teh treh stvari v izobilju. Na srečo Slovencev je bil tudi po značaju tak, da tega ni zaprl v ozek krog ali samo sebi v prid, temveč se je na veliko razdajal na vse strani, pri čemer mu je bilo glavno vodilo to, da se kot narod zlahka enakovredno postavimo ob bok vsem drugim v svetu oziroma da jih lahko v marsičem celo presežemo.

Večkrat je dejal, da je dajanje tistega, kar imaš v duši, ljudem okoli sebe največja osebna sreča in nasploh velika človekova prednost. Avsenikom je to razdajanje iskreno in brez podobne računice, kot jo nosijo s seboj mnogi današnji muzikanti, odlično uspelo. V veliki meri prav zaradi Vilkovega znanja, nesebičnosti, iskrenosti. Še desetletja bo zato ostal zgled vsem, ki skušajo stopati po njegovih poteh in ga posnemati. A zvezd se ne dotakne vsakdo. Pravzaprav se jih le malokdo. Vilko pa se jih je! Na lastno srečo in srečo vseh nas!

Icon mail Icon facebook Icon twitter
Kultura


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor