nedelja
20.08.2017
Refresh
09:30

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Novice
Lena Gabršček: Lažje te sprejmejo, če vedo, da se v svoji koži dobro počutiš
Poleg želje, da še enkrat od blizu doživi vzdušje olimpijskih iger, si Lena v prihodnosti želi delati z invalidnimi športniki; bodisi na trenerskem stolčku bodisi kot športna psihologinja. Poleg želje, da še enkrat od blizu doživi vzdušje olimpijskih iger, si Lena v prihodnosti želi delati z invalidnimi športniki; bodisi na trenerskem stolčku bodisi kot športna psihologinja. (Mavric Pivk/Delo)
Beti Burger
sob, 12.08, 12:00

Kapetanka slovenske reprezentance v odbojki sede je v slabih desetih letih, odkar je začela igrati in tekmovati v tej paraolimpijski disciplini, nastopila na štirih evropskih in dveh svetovnih prvenstvih ter tekmovala na paraolimpijskih igrah v Londonu. A kodrolasa Celjanka Lena Gabršček, ki se je rodila brez leve roke od komolca navzdol, ima za prihodnost še velike načrte.

»Ali so moj cilj paraolimpijske igre v Tokiu 2020?« začudena ponovi moje vprašanje in sprva v smehu, nato pa resno odgovori: »Seveda sanje so – tudi možnosti za uvrstitev so večje, kot so bile za lanske olimpijske v Riu,« optimistično pove in doda, da s profesionalizacijo športa invalidov tudi konkurenca v svetu strmo narašča. V Sloveniji mladih invalidov v šport še ne integrirajo in usmerjajo tako močno, poleg tega se mnogi za šport odločijo, ko so že starejši, zato je težko vzdrževati raven igre, kar se pokaže tudi na tekmovanjih.

Poleg želje, da še enkrat od blizu doživi vzdušje olimpijskih iger, si Lena v prihodnosti želi delati z invalidnimi športniki; bodisi na trenerskem stolčku bodisi kot športna psihologinja. Tudi zato se je odločila za študij psihologije. »Invalide, predvsem tiste po poškodbi, bi usmerjala v šport, saj je ta lahko zanje ključ, s katerim si ponovno odprejo vrata v socialno okolje. Poleg tega, da spletajo nova poznanstva, prosti čas aktivneje preživljajo.«

Leno so sicer starši za šport navdušili v ranem otroštvu – in že takrat se je, čeprav s protezo, lotila skoraj vsake discipline, pri čemer je pokazala velik talent. Najprej je trenirala stoječo odbojko, pri štirinajstih pa se je odzvala na klic takratne kapetanke slovenske ženske reprezentance v odbojki sede in se pridružila ekipi ter postala njen nepogrešljivi del. »Zelo zgodaj sem začela igrati na vrhunski ravni, česar se takrat nisem dobro zavedala. Zdaj to dojemam drugače in vem, da z odbojko sede predstavljam tudi Slovenijo, kar mi daje dodatno motivacijo za trening«. Več let je trajalo, da je Lena vzljubila sedečo odbojko in se začela v družbi starejših soigralk dobro počutiti. Zdaj pa iskreno pove, da so se med njimi spletle močne prijateljske vezi.


»Pri odbojki sede igralci sedijo na tleh, med igro pa se morajo ves čas dotikati podlage z delom telesa, ki sega od zadnjice do ramen. Igrišče je manjše kot pri stoječi odbojki, mreža je nižja, igra pa hitrejša in bolj dinamična,« pojasni Lena. Foto: Mavric Pivk/Delo

Čeprav vedno nasmejani Leni ljudje nikoli niso dajali občutka, da je drugačna, je pred leti ob zamenjavi trenerja v lokalnem odbojkarskem klubu doživela zavrnitev. »Odbojka ni šport zate,« se z grenkobo spominja besed trenerja, ki so jo sicer za nekaj časa odvrnile od športa, a jo hkrati spodbudile, da dokaže nasprotno. »Pri sprejemanju same sebe mi je pomagal šport, saj sem med kolegi spoznala ljudi, ki so mi podobni.« Izpostavljenost javnosti zahteva tudi to, da najprej razčistiš pri sebi, pojasni Lena. »Ko daš ljudem vedeti, da se v svoji koži dobro počutiš, te lažje sprejmejo.«

»Biti brez roke je gotovo ovira, a v mojem primeru se je ovira izkazala za prednost. Invalidnost mi je omogočila življenje, o katerem lahko marsikdo le sanja.« Ker rada potuje, se čuti močno priviligirano, ker je z reprezentanco prepotovala svet od Amerike do Kitajske, poleg tega pa je preko odbojke spoznala tudi znane profesionalne športnike. Denimo Anžeta Kopitarja, ki je pred dvema letoma Leni in soigralki Jani Feraj na dobrodelnem golf turnirju zbral denar za novi ročni protezi, prilagojeni igranju odbojke. Letos pa je na parket poleg odbojkaric sedel tudi Goran Dragić, ki je Leno prepričal s svojo preprostostjo. »Všeč mi je, da so veliki športniki odprti za šport invalidov, saj lahko tudi z njihovo pomočjo šport približamo invalidom in neinvalidom.«

Vabili so jo, da bi tekmovala tudi v drugih paraolimpijskih disciplinah – smučanju, bordanju, ali triatlonu, a Lena ostaja predana ekipnemu športu. »Čeprav sem večkrat premišljevala, da bi se posvetila še čemu, se bojim, da treningi ne bi bili tako zabavni. Smisel športa je zame prav to, da v njem uživam«. Navdušeno pričakuje naslednji teden, ko v Braslovčah pripravljajo odprto prvenstvo v odbojki sede na mivki. In kaj dvoransko loči od tiste na mivki? »Predvsem to, da ti odbojka na mivki dobesedno sleze pod kožo,« v smehu doda Lena.

***

Portreti uspešnih ljudi »pod 30 let« so nastali v okviru mednarodnega dneva mladih, izpod peresa Delovih mladih novinarjev.


Icon mail Icon facebook Icon twitter
Novice


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor