torek
19.09.2017
Refresh
16:34

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Mnenja
Izpoved
(Baz Ratner/Reuters)
Uri Avneri
tor, 12.09, 12:00

Prejšnji teden je minil zadnji dan 93. leta mojega življenja. Smešno. Ali sem zmerno zadovoljen s svojim življenjem doslej? Da, sem. Bi mi bilo všeč, če bi se lahko po čudežu vrnil nazaj, denimo, v 14. leto svojega življenja in spet opravil to dolgo potovanje? Ne, ne bi. Dovolj je bilo. 

V 93 letih se je svet popolnoma spremenil. Nekaj dni po tem, ko sem se rodil v Nemčiji, je smešni demagog po imenu Adolf Hitler poskušal v Münchnu izvesti državni udar. Zaprli so ga in v zaporu je napisal dolgočasno knjigo z naslovom Mein Kampf. Nihče se ni zmenil zanjo. Svetovne vojne (takrat ji še nihče ni pravil prva svetovna vojna) so se takrat vsi zelo dobro spominjali. Skoraj vsaka družina je izgubila vsaj enega člana. Povedali so mi, da je neki moj daljni sorodnik zmrznil nekje na avstrijsko-italijanski fronti.

Ko sem se rodil, je po Nemčiji divjala inflacija. Moje rojstvo je stalo več milijonov mark. Mnogi so izgubili vse, kar so imeli. Moj oče, mlad bankir, je obogatel, saj je vedel, kako ravnati z denarjem. Njegove nadarjenosti nisem podedoval in si je tudi nisem želel.

Doma smo imeli telefon, kar je bilo tedaj redko. Oče je imel rad nove naprave. Ko sem bil star tri ali štiri leta, smo dobili nov izum − radio. Nihče ni takrat niti sanjal o televiziji, kaj šele o internetu.

Nismo bili verna družina. Za hanuko smo prižigali sveče, se postili na jom kipur in jedli nekvašen kruh za pasho. Če bi se temu odpovedali, bi se zdelo, kakor da nas je strah zaradi antisemitov. Vendar pa nam ti običaji niso pomenili veliko.

Moj oče je bil sionist. Ko se je poročil z mojo mamo, lepo mlado tajnico, je bil med poročnimi darili tudi tiskan dokument, ki je potrjeval, da so v imenu mladega para v Palestini posadili drevo. Takrat so bili sionisti med Judi v Nemčiji (in drugod) drobna manjšina. Večina Judov je mislila, da so rahlo nori. Pogosto je bilo slišati šalo, da je sionist tisti Jud, ki je dal denar drugemu Judu, da bi ta poslal tretjega Juda v Palestino.

Zakaj je oče postal sionist? Sam ni nikoli sanjal o tem, da bi odšel v Palestino, saj je njegova družina že več generacij živela v Nemčiji. V šoli se je učil latinščine in stare grščine, zato si je domišljal, da je naša družina prispela v Nemčijo z Julijem Cezarjem. Zaradi tega naj bi imeli trdne korenine v majhnem mestu (pozabil sem, kako se je imenovalo) na obrežju reke Ren. Kakšen je bil torej njegov sionizem? Moj oče je bil »Querkopf«, svojeglav človek, ki se ni rad podrejal uveljavljenemu mnenju. Všeč mu je bilo, da je pripadal osamljeni majhni skupini − sionistom.

Ta posebnost očetovega značaja mi je po vsej verjetnosti rešila življenje. Ko so nacisti prišli na oblast − star sem bil komaj devet let −, se je oče takoj odločil, da bomo odšli v Palestino. Mama mi je precej pozneje povedala, da je na očeta vplival tudi mlad Nemec, ki mu je na sodišču zabrusil: »Herr Ostermann, takšnih Judov, kot ste vi, ne potrebujemo več!«

Oče je bil globoko užaljen. V tistem času je bil sodni stečajni upravitelj, ki se je ukvarjal s stečaji in je bil znan po svoji poštenosti. Nemčijo je dolga leta pretresala težka gospodarska kriza, zato je bilo stečajev ogromno. To je Hitlerju (istemu človeku od zgoraj) pomagalo na oblast, ko je vpil: »Dol z Judi!«

Bil sem priča zmagi nacistov. Rjavosrajčniki so bili po vseh ulicah. Niso pa bili edini. Vsaka večja stranka je imela zasebno vojsko, ki je nosila uniforme. Komunisti so imeli Rdečo fronto, črno-rdeče-zlata zastava je pripadala socialdemokratom, železne čelade konservativcem in tako dalje. Ko je prišel čas za akcijo, ni nihče od njih niti mignil s prstom.

Nikoli nisem hodil v vrtec in sem šel s petimi leti in pol v šolo. Ko sem bil star devet let in pol, sem šel na gimnazijo, kjer sem se začel učiti latinščino. Bil sem v sionističnem mladinskem gibanju. Pol leta pozneje sem si globoko oddahnil, ko nas je vlak pripeljal čez Ren v Francijo. V skladu z družinsko legendo je bilo to dva tisoč let po tem, ko so moji predniki prečkali Ren v nasprotni smeri.

Dolga leta sem tlačil spomine na prva leta mojega življenja. Pravzaprav se je moje življenje začelo, ko sem stal na palubi ladje in v jutranji svetlobi zagledal tanek, rjav pas, ki se je pojavil na vzhodu. Star sem bil deset let in dva meseca. Začelo se je moje novo življenje.

Oh, kakšna blaženost! Velik čoln z velikim, temnim čolnarjem me je z ladje pripeljal na obrežje Džafe. Kako skrivnosten in čudovit kraj! Povsod ljudje, ki so govorili nenavaden, grlen jezik in ki so divje krilili z rokami! Povsod naokoli čudoviti vonj tržnice z eksotičnimi jedmi! Na ulicah so bili vozovi s konjsko vprego.

Te prve vtise omenjam zato, ker sem pozneje bral biografijo Davida Ben-Guriona, ki je nekaj let pred menoj prišel na isti kraj. Kako grozen kraj! Kakšen goltniški jezik! Kakšno barbarsko mahanje z rokami! Kako ogabne vonjave!
V deželo sem se zaljubil na prvi pogled in jo imam še vedno rad, kljub temu da se je spremenila do neprepoznavnosti. Ne morem si predstavljati, da bi živel kje drugje.

Ljudje me sprašujejo, ali sem »sionist«. Odgovorim jim, da ne vem, kaj »sionizem« te dni sploh pomeni. Po mojem mnenju je sionizem umrl naravne smrti, ko je bila rojena država Izrael. Danes pa imamo izraelsko nacijo, ki je tesno povezana z Judi po svetu. Kljub temu pa gre za novo nacijo s svojo geopolitično okolico in s svojimi težavami. Z Judi po svetu smo povezani nekako tako kot recimo Avstralci ali Kanadčani z Veliko Britanijo.

Meni samemu je to povsem jasno, zato težko razumem neskončne razprave o sionizmu. Osebno se mi zdijo takšne debate brez realne in poštene vsebine. Prav tako tudi neskončne razprave o »Arabcih«, ki niso ne realne ne poštene. Ko smo prispeli sem, so bili Arabci že tu. Povedal sem zgolj, kaj sem čutil do njih. Še vedno sem prepričan, da so naredili zgodnji sionisti veliko napako, ko svojih prizadevanj niso združili s pričakovanji palestinskega prebivalstva. Namesto tega jim je realna politika narekovala, da se oklenejo njihovih turških zatiralcev. Žalostno.

Najboljši opis konflikta je podal zgodovinar Isaac Deutscher. Neki mož živi v zgornjem nadstropju hiše, ki jo zajame ogenj. Mož v obupu skoči skozi okno in pristane na mimoidočem, ga težko poškoduje in postane zato invalid. Med njima izbruhne smrtonosen spor. Kdo ima prav?

Vzporednica sicer ni povsem skladna, a vendarle dovolj, da spodbudi razmislek.

Religija nima s tem nič opraviti. Judovstvo in islam sta bližnja sorodnika ter sta drug drugemu veliko bliže kakor pa jima je blizu krščanstvo. Krilatica »judo-krščansko« je lažna in je iznajdba nevednežev. Če se bo naš konflikt preobrnil v verskega, potem bo šlo za tragičen odklon.

Sem popolni ateist. Načeloma spoštujem vero drugih ljudi, a po pravici povedano, me ne vleče, da bi se začel ukvarjati z njihovimi prepričanji. Videti so kot anahronistične relikvije primitivne dobe. Mi je zelo žal.

Po naravi sem optimist, pa čeprav mi moja analitična misel pravi drugače. V življenju sem videl že toliko popolnoma nepričakovanih stvari, dobrih in slabih, da ne verjamem, da se nekaj »mora« zgoditi.

Toda ob spremljanju dnevnih novic lahko tudi zadrgetam. Povsod toliko neumnih vojn in tako veliko grozljivega trpljenja, ki prizadene tako veliko nedolžnih ljudi. Nekatere vojne potekajo v imenu boga, nekatere v imenu rase in nekatere v imenu demokracije. Kako neumno! Kako nepotrebno! In to leta 2017!

Prihodnost moje države me napolni s strahom. Konflikt se zdi neskončen in brez prave rešitve. Vendar pa se mi osebno zdi rešitev popolnoma jasna. Res, tako jasna, da težko razumem, kako da je ljudje z zdravo pametjo nočejo videti.

Imamo dve naciji: izraelsko in palestinsko. Nešteti primeri iz zgodovine kažejo, da ne zmoreta živeti skupaj v eni državi. Zato morata živeti skupaj v dveh državah. »Skupaj« zato, ker bi morali obe naciji tesno sodelovati, meje bi bile odprte in imeli bi nekaj skupnih političnih superstruktur. Morda bi šlo za neke vrste prostovoljno konfederacijo. Pozneje pa mogoče za neke vrste unijo celotnega območja. Vse to v svetu, ki se vedno bolj in neizbežno združuje ter teži proti svetovni vladi.

Ne bom živel dovolj dolgo, da bi vse to doživel. Vendar pa vse to že vidim v očesu svojega duha na predvečer mojega 94. leta (kar je pravzaprav lepa številka). Spoznavam, kako sem bil vseskozi srečen. Rodil sem se v srečni družini kot najmlajši od štirih otrok. Še pravi čas smo zapustili nacistično Nemčijo. Bil sem član podtalne organizacije, a nisem bil nikoli ujet in mučen kakor nekateri moji tovariši. V vojni leta 1948 sem bil težko ranjen, a sem si popolnoma opomogel. Napadalec mi je stregel po življenju, a je zgrešil srce za nekaj milimetrov. Štirideset let sem bil glavni urednik pomembne revije. Trikrat sem bil izvoljen v kneset. Bil sem prvi Izraelec, ki se je srečal z Jaserjem Arafatom. Sodeloval sem pri nekaj sto mirovnih protestih in nisem bil nikoli aretiran. S čudovito žensko sem bil poročen 59 let. Sem razmeroma zdrav. Hvala.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.


Icon mail Icon facebook Icon twitter
Mnenja


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor