nedelja
20.08.2017
Refresh
09:30

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Mnenja
Vse za rekorde
Beg pred vročino in novim temperaturnim rekordom. Beg pred vročino in novim temperaturnim rekordom. (AFP/Valery Hache)
Jela Krečič
pet, 11.08, 12:00

Ob zadnjem vročinskem valu se je večkrat pojavila beseda rekord: rekordna vročina, rekordne temperature itd. Nelagodju, ki ga je vzbujala toplotna obremenitev, kot se temu dandanes rado reče, se je priključila še anticipacija najvišje temperature, kadarkoli izmerjene v Sloveniji. Nezadovoljstvo z vremenom se je tu povezalo z nerazumljivim užitkom v pričakovanju rekorda − pa čeprav bi rekord pomenil toliko več groženj za naše zdravje in dobro.

Temu se nemara ne bi smeli čuditi, saj so mediji tudi v obdobju hudega mraza zelo pozorni na morebitne temperaturne rekorde in komaj čakajo, da lahko kakšen dan, teden, mesec označijo za najhladnejši v zgodovini merjenja temperature. Pravzaprav zadošča, da zapade dva centimetra snega, pa se že začnejo pojavljati ugibanja, kako bi nam rekordna količina snega utegnila uničiti življenje.

Še več, potreba po doseganju rekordov je tako prepletena z duhom časa, da jo je pravzaprav težko zaznati. Profesionalni šport je po definiciji usmerjen v izjemne rezultate in so tam rekordi tako rekoč edini smoter. Neskončno naprezanje telesa, podprto z raznimi preparati in drogami, se zdi nekaj povsem normalnega. Pri tem je vsaj malo paradoksalno, da gre popolna usmerjenost v preseganje zmogljivosti človeškega telesa in obstoječih rekordov skupaj s strogim preganjanjem dopinga − kot da je vedno boljše rezultate mogoče doseči brez njega.

Filmska industrija, še posebej ameriška, prav tako ljubi rekorde. Rekordne cene produkcije, rekordni honorar zvezdniku filma, rekordno število posebnih učinkov. To, na katere vse načine določen film pokosi vse svoje predhodnike, je vselej tudi del izdelane marketinške strategije filma.

Celo v umetnosti se zna ceniti dober rekord. Rekordno število obiskovalcev v Tate Modern ali Momi spodbuja dograjevanje teh muzejskih ustanov. Nadaljnje povečevanje obiska je eden od večnih ciljev tovrstnih institucij. Tudi na dražbah ni lepšega kot nov rekordni znesek, ki ga je bil anonimni bogataš pripravljen odšteti za kakšnega Gauguina.

Preseganje rekordov je vpisano v sodobni ustroj življenja. Rekordersko mentaliteto lahko tudi zgodovinsko povežemo z industrijsko revolucijo in kapitalističnim ustrojem, ki temelji na konstantnem večanju produkcije, na večanju dodane vrednosti, na večanju potrošnje, na večanju BDP in na višanju standarda. Sistem predpostavlja neskončno rast. Vse je tu zato, da se preseže. Vselej se da še več, še bolje − tudi če gre za rast temperature, še vedno na tihem upamo, da bo prihodnje poletje še bolj vroče. Rekordi morajo padati, tudi če s seboj prinašajo opustošenje.

Resda se skupaj s težnjo po neskončni rasti in napredovanju že vseskozi pojavljajo opozorila o tem, kaj neskončna rast in večanje produkcije pravzaprav pomenita tako za družbena razmerja (večanje neenakosti) kot za sam planet (ekološka ogroženost Zemlje). Toda zdi se, da rekorderski mentaliteti nič ne pride zares do živega, saj deluje, kot bi temeljila na znani formuli utajitve, kot jo je formuliral francoski filozof in psihoanalitik Octave Mannoni: »Saj vem, (da bo neskončno podiranje rekordov pripeljalo do katastrofe), pa vendar verjamem, (da bomo lahko na ta enak način delovali v neskončnost).«

Samodestruktivnosti, ki je integralni del želje po nenehnem doseganju rekordov, terja analizo ali vsaj resen premislek. Šele če se soočimo z lastnimi destruktivnimi težnjami, bomo morda previdnejši pri opevanju takšnih in drugačnih rekordov.


Icon mail Icon facebook Icon twitter
Mnenja


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor