četrtek
27.07.2017
Refresh
10:30

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Mnenja
Rdečelasec v čudežni deželi
Singapurske oblasti prebivalce delijo v štiri rasne kategorije: kitajsko, malajsko, indijsko in Singapurske oblasti prebivalce delijo v štiri rasne kategorije: kitajsko, malajsko, indijsko in "ostalo", zadnjo pa nato v še več podkategorij. (Edgar Su/Reuters)
Ahmed Pašić
pon, 17.07, 10:00

»Izpolnite vse kategorije, ki so označene in na koncu se obvezno podpišite. In ne pozabite okenčka, v katerega morate zapisati, kateri rasi pripadate.«

»Rasi?«

»Da. To je standard za vse obrazce pri nas.«

Takole nekako je potekal moj prvi pogovor s kadrovnico v našem podjetju. Od tega je že nekaj let, vendar se še vedno spominjam svojega presenečenja, ko sem izpolnjeval prijavni obrazec za administrativne potrebe. Koga v firmi zanima moja rasna pripadnost? Pred odhodom v tujino se nikoli nisem ukvarjal z rasno identiteto, tudi sicer ne, saj se mi to nikoli ni zdelo pomembno. In to se je s prihodom v Singapur v trenutku obrnilo na glavo.

Kadar koli v tej državi urejate birokracijo in posledično izpolnjujete papirje, se boste vedno soočili z največjim delom telesa, ki sliši na ime koža. V tistem obdobju, to je pred desetimi leti, so singapurske oblasti poznale samo štiri kategorije: kitajsko, malajsko in indijsko, vse druge so umestili pod »ostale«, ta kategorija pa se je potem dodatno razčlenila v podkategorije, kot so Evrazijci, Kavkazijci ... V družini s štirimi člani imamo tako tri rasne kategorije. Meni na identifikacijskem dokumentu piše, da sem Kavkazijec, žena je Malajka, otroka pa sta Evrazijca znotraj kategorije »ostali«.

Ker me je zanimalo ozadje takšne odločitve, sem se poglobil v tematiko in poskušal razumeti, od kod izvira osnova za uveljavitev rasnih kategorij. Odgovor se skriva v britanskem kolonialnem sistemu, ki je menil, da si domačini ne znajo vladati sami, zato morajo oni poskrbeti za njih. Ko so Angleži na začetku 19. stoletja »odkrili« Singapur, so s sultanom najprej sklenili sporazum, potem pa so počasi začeli prevzemati oblast in ko je bila enkrat popolnoma v njihovih rokah, so začeli širiti posel. To je zahtevalo vedno več delavcev, edina rešitev pa je bil uvoz priseljencev iz drugih držav.

Največ priseljencev je prišlo s kitajskega narodnostnega ozemlja, pridružili pa so se jim tudi številni Malajci in Indijci, ki so delo dobili predvsem v administraciji, bančništvu in na plantažah. Mesto se je v vseh pogledih vztrajno razvijalo in postajalo pravo kozmopolitansko središče jugovzhodne Azije, vendar so obstajale jasne črte rasnega razmejevanja. Belci so večinoma živeli v posebnih, elitnih naseljih, v katera pripadniki drugih ras niso mogli vstopiti, medtem ko so Kitajci, Malajci in Indijci živeli predvsem v slumih, ki so v Singapurju obstajali vse do neodvisnosti v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so jih začeli izpodrivati moderni bloki, nastali v okviru državnega stanovanjskega programa.

Kako močne so bile meje med »gospodarji« in »rajo« dokazuje tudi pokal v narodnem muzeju, na katerem piše, da so vsako leto organizirali nogometno tekmo med Evropejci in »ostalimi«. Ko sem prišel v to čudežno deželo, sem pogosto slišal termin ang mo in ko sem prijatelje povprašal o tem izrazu, so mi povedali, da je to kitajska oznaka za belca. Ob stiku Kitajcev v južni pokrajini Fudžian s portugalskimi in nizozemskimi trgovci v 16. in 17. stoletju so jih domačini zaradi rjavih in svetlih las poimenovali ang mo, kar pomeni rdečelasec.

Ko je Singapur konec petdesetih let začel stopati po poti samostojnosti, ki se je končno realizirala leta 1965, so mnogi pričakovali, da bo pojem rase končno izginil iz singapurske družbe, saj je že ustava zagotavljala enakopravnost vseh državljanov, vendar se to kljub pričakovanjem ni zgodilo. Britanski sistem družbenih parcelacij je bil namreč tako globoko zakoreninjen, da se je nova oblast enostavno odločila nadaljevati z angleškim pojmovanjem upravljanja z množicami.

Pa ne samo to. Sledile so nove dopolnitve. Nogomet je bilo zdaj sicer mogoče igrati brez izpostavljanja kože, vendar so se takšne ideje pojavile na številnih drugih področjih. Tako se je v aplikacijah za nakup državnega stanovanja pojavilo poglavje, kjer vas sprašujejo za raso. S tem hočejo preprečiti potencialno getoizacijo. Po domače povedano: če je v bloku sto stanovanj, bodo v 75-ih živeli tisti, ki se deklarirajo kot Kitajci, 13 stanovanj bo pripadlo Malajcem, 9 Indijcem, ostale stanovanjske enote pa se bodo ustrezno porazdelile med druge kategorije.

Nekaj podobnega, vendar v manjši meri, se dogaja tudi v šolstvu, saj obstajajo posebne šole, v katerih se promovira dvojezičnost (angleščina in mandarinščina), da bi se ohranila kultura in etnična identiteta določene skupnosti, vendar takšne šole obstajajo samo za kitajsko skupnost, medtem ko jih za druge, manjše skupine ni.

Malajec po zakonu tudi ne more biti pripadnik policijskih specialnih enot, poveljnik tankovske posadke in vojaški pilot. Prav tako na podlagi televizijske izjave pokojnega dolgoletnega premiera Singapurja Lee Kwan Yewa ne more biti predsednik vlade, po drugi strani pa imajo v Singapurju vsako leto tudi »dan rasne harmonije«, ko organizirajo številne proslave, na katerih ljudje spoznavajo različne kulture in identitete.

Takšni zakoni bi se mnogim Zahodnjakom mogoče zdeli rasistični, vendar so to pravila igre v azijskem tigru, ki po drugi strani zagotavlja visok standard in delujočo državo.

In kar je najpomembnejše: vsem so dokazali, da si znajo še kako dobro vladati sami.

***

Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Na Delo.si lahko prebirate njegove mesečne bloge, v katerih predvsem primerja življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.


Icon mail Icon facebook Icon twitter
Mnenja


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor