sobota
21.10.2017
Refresh
00:00

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Mnenja
Müsli in rüsbe: Večer pred, dan po
Izarjev barcelonski dnevnik, 4/8 Izarjev barcelonski dnevnik, 4/8 (Izar Lunaček)
Izar Lunaček
sre, 11.10, 12:00

Večer pred referendumom smo se v barcelonskem stanovanju na večerji zbrali trije Slovenci, Angležinja, Nizozemka in Argentinec. Z Nizozemko sva se še dva dni nazaj grdo skregala, ker se nisem strinjal z njenim udrihanjem po moških kar povprek, tokrat pa sta z Argentincem zapela okrog legitimnosti ljudske borbe za svoj glas.

Ko smo se že dodobra napili, smo se v izogib kaljenju spanca naših airbnb gostov umaknili v butik z vintage oblačili argentinčeve ruske punce. Slovenka in Angležinja sta se oblačili v drage vintage kroje, meni pa so ob pomanjkanju druge moške robe oblekli upokojeno srajco znanega barcelonskega dizajnerja.

Referendumski dan mi je uspelo večinoma prespati, tako da sem spopad robokopov in upokojencev zaznal šele zgodaj popoldne. Sprehod po mestu sicer ni obrodil razburljivejših prizorov: malo več policije, množica zbrana na glavnem trgu ob orjaških ekranih, to pa je bilo to. Oviralo mi ni ne hipsterskega bruncha ne kave.

Dan pred referendumom so mi zmenke odpovedali vsi katalonski znanci, preveč zatopljeni v brbotanje zgodovine. Eden se me je dan po glasovanju le usmilil. Vsi posnetki specialcev, je povedal, so bili od zgodaj zjutraj, zgodili pa so se le na štirih voliščih. Čim je vlada videla reakcijo javnosti, jim je ukazala umik. Facebook je tokrat dejansko opravil svoje.

Kar smo videli, je dodal prijatelj, ni bilo še nič: vojaška policija v Španiji se vedno vede tako grozljivo in še huje, le da so tokrat posnetki prvič prišli v javnost. Čeprav je independist, ga skrbi, da bo razglasitev neodvisnosti enostranska, ker

Večina mojih barcelonskih znancev ni za neodvisnost, sploh ne za vsako ceno. Tisti, ki prihajajo iz drugih delov Španije ali iz drugih držav, so še zlasti skeptični. V Barceloni rojena prijateljica, zdravnica z madridskimi koreninami, je na večerji par dni prej zavijala z očmi nad mačjo muziko in rekla, da

Nacionalisti so pač zaplankani. Svobodomiselni ljudje imajo praviloma pomisleke. In jasno jim je, da se zna neodvisna Katalonija iz napredne buče neke južnjaške unije spremeniti v precej zakotnejšo in manj pretočno rit Evrope. Zveni znano?

Ampak če možnost kakršnegakoli dialoga crkne, si pač želiš ven iz odnosa, tudi če veš, da bo obema partnerjema po razhodu težje. Močnejši mora znati poslušati šibkejšega; če ga samo nadere in trešči, ko bi ta kaj naredil po svoje, se bo malček odselil od doma, pa tudi če s tem vse riskira. Drug frend, ki sem ga srečal dan po usodni nedelji, mi je potrdil prav to: še en mesec nazaj bi bil glasoval proti, zdaj pa je

Upajmo, da se vse skupaj nekako reši. Čeprav trenutno ne vidim, kako. Evropa bi morala, namesto da strateško čaka, kam položiti svojo stavo, obsoditi vladno nasilje, nato pa hitro pomiriti duhove in posredovati v pogajanjih. Lahko se tolažimo s pravljicami, kako je v Jugi »ves čas tlelo«, ampak tako v resnici tli povsod. Ves svet je enaka tempirana bomba in eksplodira lahko kjerkoli, če iz skrbi za lastno rit nihče pravočasno ne skulira scene.

Vsekakor je bil občutek, ko sem se skozi stavke in zastoje v torek skozi mesto vozil proti letališču, tesnoben. Barcelona mi je všeč ravno kot en tak mednarodni poligon miru in ljubezni, na ozadju katerega se da kregati o načelih ob večerjah in v sibirskih butikih.

Zdrži, mestece moje. Ker, kam se bom šel, egoist, pojit, če tebe ne bo več?

***

Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.


Icon mail Icon facebook Icon twitter
Mnenja


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor