ponedeljek
11.12.2017
Refresh
16:02

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Mnenja
Iz-povedno: Minljivi ponos
Lastniki se menjajo, Litostroj pa ostaja. Lastniki se menjajo, Litostroj pa ostaja. (Aleš Černivec/Delo)
Delo.si
čet, 07.12, 15:36

V Železničarski muzej me je pritegnila razstava o jeklenih ljudeh z železno voljo. Tako so razstavljalci poimenovali graditelje tovarne Litostroj, ki je pred 70 leti zrasla iz šišenskih koruznih polj na obrobju Ljubljane. Saj se spomnite Litostroja?  To je tista tista tovarna, iz katere so pred 40 leti zapeljale prve jugoslovanske renaultove štirice. V resnici so bile popolnoma francoske, v Litostroju so nanje privijačili le odbijače in nekaj malenkosti ter seveda drobno črno tablico z napisom Litostroj.

Katrce z napisom Litostroj na zadnjih vratih niso bile nič boljše ali slabše kot druge, le da so jih litostrojski proletarci lahko nabavili nekoliko hitreje; mimo takrat neznansko dolgih vrst za tistih nekaj modelov osebnih vozil, ki smo jih imenovali avtomobile. A jekleni ljudje so bili nanje ponosni, kot so bili ponosni tudi na turbine in črpalke, ki so jih vgrajevali na vse konce sveta; povsod tam, kjer je Tito, veliki mentor težkoindustrijske gradnje s svojo politiko neuvrščenosti utiral pot izdelkom z napisom Made in Yu.

A časi ponosa so kmalu zatonili. Prav iz Litostroja so pred 30 leti prišli prvi uporniki v modrih kombinezonih pred takratno slovensko skupščino terjat svoje pravice. Med prvimi pri uvajanju samoupravljanja so bili Litostrojčani tudi med prvimi, ki so spoznali, da se socialistični eksperiment ni posrečil. A sistem je tekel naprej še nekaj let. Še v 90 letih je tovarniška godba na pihala za prvi maj, praznik dela, zakorakala ob 6 zjutraj po Litostrojski ulici in bodro prebujala okoliški delovni narod, ki že zdavnaj ni bil več proletarski.

Z Litostrojem sem živel takorekoč od rojstva, ko so mi starši kar v kovču potslali v enem izmed stanovanj v litostrojskih blokih. To so bila 50 leta, ki so danes že strahotno daleč, in ni bilo otroških posteljic za vse. Bile pa so Titove slike. Vsepovsod. V vsakem razredu, uradu ali obratu. Visele so tudi po stanovanjih Litostrojčanov, ponosnih na svojo tovarno, in počitnice v Fiesi, Moščeniški dragi ali na Soriški planini, na družbeni standard – stanovanja, zdravstveni dom, ulice, restavracijo, športne objekte - ,ki so ga zgradili iz svojega denarja.

Za Litostroj je bil Tito kot nekakšen krstni boter, saj je celo v  uradnem nazivu stalo Titovi zavodi Litostroj. Obiskal ga je vsaj sedemkrat. Ob enem takšnih obiskov se je fotografiral tudi z nekaterimi delavci. Ena izmed srečnic je bila tudi teta Malči, kakor sem jo klical, čeprav si nisva bila v sorodu. Fotografijo, na kateri stoji ob predsedniku, je dala uokviriti in jo za vse življenje pribila na zid svoje dnevne sobe. Podobi predsednika v brezhibni beli obleki z rahlo nakazanim nasmehom in delavke v modri delavski obleki s ponosom na obrazu sta se za vedno zrasli na porumeli fotografiji, ki so jo novi lastniki stanovanja verjetno že zdavnaj zavrgli.

 Novi časi prinesejo nove ljudi in imena. Ko je prihaja tja Tito, se je Litostrojska ulica še imenovala Džakovićeva in vedno je bila slovesno okrašena z zastavami. Pionirčki so v obredu malikovanja prišli na ulice, da bi mahali z zastavicami, kadar je predsednik pripeljal kakšnega posebnega gosta iz kakšne afriške ali druge neuvrščene države. V začasno priprtje ali izolacijo je ljudska milica pospravila vse, vsi ki jih je oblast prepoznavala kot potencialne zdraharje ali kot brezdelneže.  Ni se spodobilo, da bi Tito gledal to smetje na ulicah, kadar bi obiskal Ljubljano, in ljudstva takšni ukrepi niso pretirano motili.

Na razstavi, ki danes malikuje predvsem industrijski in strokovni potencial Litostroja, vsega tega seveda ni; morda prav zato, ker so Litostroj pred nekaj leti kupili Čehi, ki imajo z bližnjo zgodovino podobne izkušnje. Iz istega razloga tudi ni podob doprsnih kipov dveh revolucionarjev, ki so ju v utrjevanju takrat veljavne formule Po Titu - Tito pred vhod v tovarno postavili sredi 80 let, tik preden so Litostrojčani izbruhnili v štrajk.

Pri slovesni otvoritvi obeh bronastih kipov neke delovne sobote sem tudi sam stal v ozadju tja pripeljanih delavcev, da bi zadevo opisal za takratno sindikalno časopisje.  Verzije, ki sem jo napisal za objavo, se danes ne spominjam več, a zagotovo je bila drugačna od te, ki sem jo ustvaril za svoj spomin.

" Na piedestalu se zableščita bronasti glavi dveh zaslužnih revolucionarjev, brez katerih bi menda ne bilo ne te tovarne, ne njene bližnje in daljne okolice, ne naše proslave, in jasno niti nas, oziroma vsaj tega, kar danes nosimo v glavah in srcih, pravijo.
Gostje počasi in kot se za konec spodobi, nekoliko bolj sproščeno, naj se vidi, da so tudi oni ljudje, kot mi in vi, zapuščajo častno tribuno. "Zdaj peljejo gospodo v menzo, da bodo na naše stroške žrli, kakor da niso že dovolj debeli," slišim odhajajoče proletarce, ki se drenjajo pred izhodom. Ugibajo, koga izmed članov kolektiva bodo še povabili k požrtiji v menzi in koliko je ves cirkus stal, kdaj bodo delili dobiček, koliko ga bo ostalo, in podobno. Delovnega dneva je konec, lahko gremo domov ali pa na žganje v bližnji bife. Za nami resno zreta kovinski glavi dveh revolucionarjev, z droga v brezvetrju utrujeno visi rdeča zastava."

Kdo ve, kje sta zdaj tisti glavi takrat uglednih mož. Morda so ju novi lastniki tovarne že pretopili v turbine. Litostroj Power z njimi tudi še danes opremlja hidroelektrarne in sedanji lastniki so na to gotovo ponosni. Starim pa ostane le nekaj centimetrov prostora na razstavnih panojih, pod turbinami, črpalkami in drugimi stroji.


Icon mail Icon facebook Icon twitter
Mnenja


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor