četrtek
19.10.2017
Refresh
22:21

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Kultura
Od stand-upa ne boš milijonar. Lahko pa si kupiš dober avto.

Teja Roglič, Vikend
pet, 11.08, 09:00

»Komiki se radi pošalijo, da dam več v svoj žep kot njim, a tak sloves se pač drži menedžerjev. Če bi vsakič razmišljal, kako bom nekoga opeharil, gotovo tega ne bi delal dvajset let,« pove Tešky v pogovoru, v katerem se dotaknemo menedžerskega posla, stand upa in glasbe. Povod za intervju je deset let festivala Panč in stand up komedije pri nas, Tešky pa je s tem svetom že od začetka neločljivo povezan.

Ob jubileju je neizbežen pogled nazaj, na kaj ste najbolj ponosni?

Na to, da smo tu že deset let in da vztrajno rastemo. Ko sva s Tinom Vodopivcem začela, je festival Panč trajal tri dni, pojma nisva imela, koliko ljudi bo prišlo. Že prvo leto jih je bilo veliko, potem pa vsako leto več. Z leti sva dodajala dneve, zdaj festival traja pet dni in tudi letos se sedeži lepo polnijo. Ponosna pa sva tudi na dober program.

Je kaj, kar bi v preteklosti spremenili, če bi lahko?

Ne, festival je takšen, kot sem si želel. Lahko bi na Panč pripeljali kakega bolj znanega tujca, a tudi če damo zanj več denarja, ni nujno, da bomo zaradi tega prodali več vstopnic. Morda če bi šlo za res znano ime, kot je Jimmy Carr ali Eddie Izzard, a takšne nastope je bolj smiselno organizirati samostojno. Panč prinaša pregled najbolj zanimivih zadev preteklega leta, med komiki iz nekdanje Jugoslavije skušava poiskati koga res svežega, s tujci pa je teže. Ni nujno, da bo nekdo, ki je dobil odličen odziv v Londonu, dobil tudi odličen odziv v Ljubljani.

Za stand up komike je vedno veljalo, da ste prijatelji, da se podpirate, da ste pravi ceh. Ali to še velja, čeprav je zdaj mnogo več komikov kot pred desetimi leti?

Trudimo se, da delujemo kot ekipa. Vmes je bilo kratko obdobje, ko se nismo povsem strinjali, ekipa Komikaz je razpadla, ker je postala prevelika, vsakdo je začel delati zase in smo se malo postrani gledali, češ kdo bo zdaj kaj naredil. A nikoli nismo bili skregani, nismo si jemali dela. Zdaj po desetih letih smo vsi prijatelji, vsakdo ve, kje mu je mesto.

Niste bili jezni niti na Lada Bizovičarja, ki je format Na žaru odpeljal na Pop TV? Tudi vi ste delali roaste in lahko bi bili jezni, češ, da vam je vzel idejo in pobral vso smetano.

Lahko bi to tako razumeli, a nismo. Roaste je že pred leti želel delati Perica Jerković, a sem ga držal nazaj, rekoč, da Slovenci na to še niso pripravljeni. Začeli smo organizirati manjše roaste, potem je za prvi večji roast na stol sedel Vid Valič, za njim še Perica, ti roasti niso bili delani za televizijo, čeprav so bili potem prikazani. Medtem je Lado že kuhal svoj žar, a smo vedeli, da bo njegov koncept drugačen. Pri roastih, kjer komiki pražijo komike, ni omejitev, vse žalitve so dopustne, pri znanih osebah pa ni tako. Znani Slovenci seveda tudi niso sami pisali tekstov, to je počelo šest komikov, zato je bil to tudi projekt komikov. Ne moremo reči, da nam je Lado to ukradel, saj se nismo mi tega spomnili, to je pač format.

Ste tudi vodja stand up kluba 10ka, se tam obeta kaj novega?

Morda selitev v nov prostor, ki je sicer zelo blizu sedanjemu. V lokalu blizu imajo prazno klet, lastnik nima ideje, kaj bi počel z njo, jaz pa jo imam. Ljubljana je premajhna, da bi imeli stand up vsak večer, lahko pa bi dodali še glasbene večere. Nočem, da stagniramo in gremo navzdol. Rad bi tudi, da bi bilo mogoče v klubu spiti pijačo in dobiti kak prigrizek ali burger. Torej, da bi bil Klub smeha 10ka bolj podoben klubom v tujini.

Mnogo let ste ukvarjali tudi z glasbenim menedžmentom, to še počnete?

V nekem trenutku sem želel povsem nehati z glasbo, bil sem izgorel in brez idej. Raje sem delal z malimi bandi, a to mi ni prineslo niti mesečne plače. Delal pa sem tudi z velikimi, z Big Foot Mamo, Magnificom, Slonom in Sadežem ter skupino Dubioza Kolektiv. Še vedno kot menedžer za Slovenijo delam s srbsko skupino S.A.R.S, sem producent enega od odrov na festivalu Lent, pomočnik glavnega programskega vodje festivala Pivo in cvetje in organizator reggae festivala Overjam v Tolminu. Še sem torej v stiku z glasbo, zato bi me v klubu veselilo delati širši program. Rad se tudi še usedem za bobne in zaigram na kitaro ali celo harmoniko.

Menedžment in organizacija dogodkov prineseta ogromno stresa, se pri štiridesetih s tem soočate teže kot pri petindvajsetih?

Nočno delo utrudi, stand up je zato manj zahteven kot delo z glasbenimi skupinami. Nikoli nisem bil menedžer, ki bi poklical, se dogovoril za nastop, prišel pogledat in šel spat. Vedno sem šel z bandom v kombi, z njimi nalagal opremo, bil na tonski vaji, šel na večerjo, čakal do konca koncerta, vse naložil, potem pa še vozil domov, ker sem bil edini trezen. To pomeni, da delaš 24 ur, naslednji dan pa seveda nimaš dopusta. Zdaj predvsem delam bolj počasi in premišljeno, ne zaletavam se več kot nekoč.

Koliko je mladih, ki si z danes na jutri želijo postati uspešni komiki? Po eni strani vidijo množico komikov in si mislijo, da je to lahko dosegljivo, po drugi strani pa nove generacije niti niso pripravljene kaj dosti čakati na uspeh, vendarle jim že od rojstva govorijo, da so najbolj posebni na svetu in si vse zaslužijo takoj.

Oboje drži, to opažam tudi v svoji šoli stand up komedije. Tečaj traja tri mesece in mnogi mislijo, da so po treh mesecih že komiki. Tudi ko narediš izpit za avto, še nisi voznik, le poznaš pravila. Ko jih kot menedžer prepričuješ, naj naredijo 20 nastopov zastonj, mislijo, da je to zame in ne zanje. Dobri pa postanejo tisti, ki redno nastopajo. Eden takšnih je Gašper Bergant, ki je dve leti neumorno hodil na večere novega materiala v 10ko, danes pa je eden najbolj priljubljenih komikov, občinstvo vrešči, ko se pojavi, ima svojo bazo oboževalcev, tega komiki doslej nismo poznali. A nastopanje ni ključno le za mlade, temveč za vse, tudi Tin pride na moj nastop, da preizkusi par novih šal. Trdo delo je torej pomembno, moramo pa vedeti, da od stand upa nihče ne bo milijonar. A če prideš na televizijo ali radio, si lahko kupiš stanovanje in voziš dober avto.

Kam gre stand up v svetu in kam pri nas?

Upam, da ne bomo sledili trendom iz Amerike, kjer je stand up scena počila po šivih, klubi so se zaprli, mnogi komiki so ostali brez dela. Bilo jih je preveč, ljudem je bilo dovolj. Logično je, da se v nekem trenutku nasitiš tega žanra, tudi če si ga prej spremljal več let. A v Sloveniji še nismo na tej točki, obstaja občinstvo, ki ga še nismo dosegli. Vsaj deset komikov mora tudi še narediti svoje samostojne predstave.

Kakšen bo videti dvajseti Panč in kakšne boste takrat starešine stand upa?

Nekaj komikov bo medtem začelo delati kaj drugega, nekaj jih bo postalo sinonim za dober stand up. Letos imamo večer, na katerem bo nastopilo deset komikov, ki so nastopili že na prvem Panču, morda bomo imeli takrat večer z dvajsetimi komiki. Tešky bo vodil program, tu ni dvoma, kot vedno bo obupno oblečen v frak in cilinder (smeh). Verjetno bo Panč takrat trajal več dni, morda bomo imeli celodnevne dogodke, delavnice, okrogle mize in program za otroke. A to se ne more zgoditi, če ne bomo naslednjih deset let delali z enakim žarom kot doslej. To pa gotovo bomo.

Icon mail Icon facebook Icon twitter
Kultura


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor