nedelja
24.09.2017
Refresh
22:31

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Kultura
Tadej Golob: »Naveličal sem se pisati knjige, ki jih kupi tristo ljudi«
Tadej Golob. Tadej Golob. (Jure Eržen/Delo)
Valentina Plahuta Simčič
pon, 19.06, 15:00

Tadej Golob je eden od dveh kandidatov v konkurenci za letošnjega kresnika, ki je to nagrado že dobil, in sicer za roman Svinjske nogice leta 2010. Zadnje čase ga resda najbolj poznamo kot pisatelja, a za sabo ima tudi dolgo novinarsko in alpinistično pot.

Vaš roman je v konkurenci letošnjih finalistov za kresnika edini žanrski izdelek. Kako se v tej resni družbi počutite s kriminalko?

Zelo sem vesel, da sem med nominiranci. Težko je bilo predvideti, ali bo žirija enakovredno upoštevala žanrsko delo, čeprav je bil, če se prav spomnim, med finalisti že tudi Avgust Demšar. Očitno so se žirije osvobodile predsodkov, žanr kriminalke sprejemajo kot enakovreden, sam sem pa tako ali tako vedno mislil, da žanr ne sme biti kriterij presojanja, da bi nas moralo zanimati samo to, ali je knjiga dobro ali slabo napisana. Sicer pa romana Jezero nisem pisal z mislijo na nominacijo za kresnika, ampak z mislijo na bralce.

Novoletna zabava ob Bohinjskem jezeru, truplo, umor, detektiv ... Foto: Špela Žabkar

Ste med pisanjem romana čutili tako napetost, kot jo čuti bralec?

Sem. Eden od razlogov za pisanje tega romana je bil, da sem se naveličal pisati knjige, ki jih kupi tristo ljudi. Hotel sem napisati knjigo, ki bo brana in prodajana. Ampak še bolj kot to me je gnal izziv, vprašanje, ali sploh znam napisati kriminalko. Pisanje ni bilo ravno zabavno, nikoli ni, to je trdo delo, sem pa ob njem čutil veselje in strast. Veliko je bilo tudi dvomov, spraševal sem se, kako bom zvozil do konca. Pisanja se nikoli ne lotim metodično, nisem preštudiral teorije pisanja kriminalk. Sem pa govoril s strokovnjaki, ki so mi pomagali, da stvari delujejo prepričljivo.

In kako se knjiga prodaja?

Zastavil sem si etapne cilje. Če bo petsto, je to še zmeraj bolje kot tristo, če bo tisoč, bo krasno, no, zdaj gremo pa proti tisoč petsto prodanim izvodom. Na lestvicah Mladinske knjige je knjiga v deseterici najbolj prodajanih. Tudi v javnih knjižnicah je zelo visoko na lestvici izposoje, mislim, da sem trenutno na osemnajstem mestu. Sem bil pa precej razočaran, ko sem šel zadnjič mimo Konzorcija in v izložbi zagledal knjige le Carréja, Nesbøja, pa Dekle na vlaku in kar je še tujih kriminalk, ki jih niti ni na njihovih prodajnih lestvicah, moje knjige pa ni bilo. Ob težavah, ki jih ima Mladinska knjiga, je velikokrat omenjeno njeno vsenarodno poslanstvo. Se strinjam, ampak tukaj ga ni videti.

Kot sem slišala, so vam bile pri pisanju na začetku za zgled skandinavske kriminalke, ampak potem v Jezeru ni ostalo veliko tega.

Prebral sem nekaj kriminalk skandinavskih avtorjev, ker me je zanimalo, kaj počnejo, da so tako uspešni. Dve knjigi Nesbøja, Larssonov Millennium in še nekaj drugih, katerih imena sem pozabil. Ugotovil sem, da se držijo določenih pravil, ki so jih razvili že skorajda v klišeje. Se jih bom pa še jaz, sem si rekel, a sem potem zavil po svoje. Po Skandinavcih sem na koncu povzel bolj ali manj samo dolžino, kajti ljudje danes očitno hočejo dolge zgodbe, in pa slabo vreme – roman se dogaja pozimi, snega je veliko.

Kljub skandinavskemu zgledu je roman zelo slovenski, ne poskušate ga narediti mednarodnega oziroma privlačnega in razumljivega za svetovni trg.

Mislim, da s prilagajanjem ne bi ničesar dosegel. Sam zelo rad berem Paasilinno in mi je celo všeč, ker imajo njegovi liki težko izgovorljiva finska imena. To daje knjigi svoj čar. Za zdaj romana angleško govoreči bralec tako ali tako ne more prebrati, ker je še samo v slovenščini, se pa trudim, da bi bil preveden.

Bohinjski konec očitno dobro poznate, saj je v romanu točno vse, od menija v gostilni do posameznih lokacij ob jezeru.

Jedilnika ni bilo težko najti, snel sem ga kar s spletne strani gostilne, o kateri pišem. Bohinjski konec kot alpinist dobro poznam, sem pa prav za knjigo obiskal vsa pokopališča in druge lokacije, na katerih se zgodba dogaja.

Kako je s somi v Bohinjskem jezeru?

Ni jih, kar me je presenetilo. Vedel sem za kapitalnega soma, ki ga je neki Avstrijec potegnil iz Blejskega jezera, za Maksa, ki je meril v dolžino skoraj dva metra in pol. Zato sem sklepal, da so tudi Bohinju, a jih ni. Najprej me je to spravilo v zadrego, potem mi je pa celo prišlo prav.

Inšpektor Taras Birsa je vsaj v določenih pogledih vaš alter ego, ali ne?

V določenih pogledih res. Star je približno toliko kot jaz, nekdanji alpinist in zelo rad se ukvarja s športom. Vendar mi v mnogih pogledih tudi ni podoben. On recimo strašno obžaluje, da je moral zaradi družine opustiti alpinizem, jaz se pa še vedno ukvarjam z njim, kolikor pač utegnem. Sem si pa zlahka predstavljal, kako se počuti nekdo, ki ne more izživeti svojih strasti do konca, obenem pa mu je zmanjkalo odvodov zanje. S prisilnim abstinentom sem dobil resigniranega, odmaknjenega in na trenutke tečnega človeka. Nekoga, ki tudi takrat, ko se vsi sprostijo, recimo na zabavah, edini ostane trezen in hladno analitičen.

Najbrž je zapleteno pisati in prepletati pripovedne črte kriminalke tako, da se na koncu sestavijo v prepričljivo zgodbo.

Najprej sem si poglavja poskusil skicirati, ampak vedno se mi je nekje pri tridesetem poglavju zataknilo. Potem sem si rekel, da bom sledil osnovni ideji, sicer se pa prepustil toku. Če hočeš, da bo kriminalka nepredvidljiva – in takšna naj bi bila –, se moraš naučiti obvladati določeno mero kaosa. Rebus sproti razrešuješ. Meni je šele čisto na koncu postalo jasno, kako bom zaključil zgodbo.

V nekem intervjuju ste povedali, da je morilec v številnih kriminalkah štirikrat omenjen, preden je razkrit. Ste ga tudi vi štirikrat omenili?

Morda sem ga res štirikrat, ne vem. Pri skandinavskih kriminalkah me je zmotilo, če je bil morilec nekdo, ki ga bralec v romanu ne spozna, njegovo dejanje pa utemeljeno z neko hudo psihopatologijo. Meni je veliko bolj všeč recept dobre stare Agathe Christie: zabava z desetimi ljudmi, umor in eden od desetih ljudi je morilec. V resničnem življenju se večina umorov zgodi zaradi preračunljivosti, maščevanja, denarja, trenutnega sovražnega vzgiba ... redko je na delu psihopatski množični morilec.

Koliko strokovnih sodelavcev vam je pomagalo pri pisanju romana?

Najbolj Dorijan Keržan, direktor Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Pogovarjal sem se tudi s predstojnikom Inštituta za sodno medicino Jožetom Balažicem, doktorjem mikrobiologije Blažem Stresom, direktorico Centra za socialno delo na Jesenicah Anito Bregar, pa z gospo Dunjo Murn in z Rokom Lehnerjem s pokopališča Blejska Dobrava ... Brez njih bi težko napisal knjigo, saj nisem vedel niti, ali hodijo kriminalisti naokrog a pištolami ali ne, kakšni so njihovi nazivi ... V roman namenoma nisem vpletel veliko forenzičnih zadev, nekaj pa sem jih moral. Truplo sem za teden dni postavil v vodo, pa se mi ni bilo treba ukvarjati s prstnimi odtisi in drugimi sledmi, ker jih pač ni bilo. Dorijan Keržan je roman prebral in pohvalil, česar sem bil še posebej vesel, saj ne samo da je iz stroke, ampak tudi zelo rad bere kriminalke.

Menda že pišete nadaljevanje Jezera.

Začel sem ga pisati, a sem zadevo odložil, ker hočem najprej dokončati biografijo Milene Zupančič. Nadaljeval bom takoj, ko bo Milena napisana, kar pa ne bo pred prihodnjim letom.

Kako potekajo priprave na snemanje televizijske serije po romanu?

Miha Hočevar in Matevž Luzar sta prišla do mene s ponudbo, da bi spravili roman na film. Prijavili smo se na razpis RTV Slovenija za razvoj scenarija za šestdelno nadaljevanko in bili izbrani. Prva verzija za prvi del nadaljevanke je narejena. Do konca leta moramo narediti razrez scen za drugih pet delov. Stvari se zelo dobro premikajo, se pa zdaj učim potrpežljivega dela v skupini. Pri knjigi je človek skoraj popolnoma sam svoj šef, tukaj so pa kar nenadoma še neki ljudje s pripombami.


Icon mail Icon facebook Icon twitter
Kultura


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor