torek
12.12.2017
Refresh
16:34

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Kultura
Dokumentirano: What Happened, Miss Simone?
Dva dni pred smrtjo so Nini Simone na glasbeni akademiji, kamor je pred mnogimi leti niso hoteli sprejeti, brez njene navzočnosti podelili častni doktorat. Dva dni pred smrtjo so Nini Simone na glasbeni akademiji, kamor je pred mnogimi leti niso hoteli sprejeti, brez njene navzočnosti podelili častni doktorat. (osebni arhiv)
Irena Štaudohar
čet, 10.08, 15:00

Dokumentarec What Happened, Miss Simone? je Liz Garbus posnela leta 2015 v produkciji spletne televizijske mreže Netflix. Bil je nominiran za oskarja, prejel je cel kup emmyjev in vse glavne nagrade za najboljši glasbeni film leta. Govori o pevki Nini Simone in avtorica filma je našla izjemne dokumentarne posnetke njenih nastopov in intervjujev ter jih zložila v zanimivo, uro in pol dolgo zgodbo o glasbi, rasizmu, besu in ženski.

Jeza dostojanstva

Nina Simone velja za eno najbolj talentiranih umetnic 20. stoletja in eno najbolj nesrečnih. Dokumentarec se začne z njenim nastopom leta 1976 na jazz festivalu v Montreuxu v Švici. Temnopolta lepotica, o kateri se zdi, kot da bi stopila iz poslikav v notranjosti egipčanskih piramid, se postavi poleg klavirja in se dostojanstveno prikloni. Ko aplavz potihne, še kar stoji in gleda ljudi, dostojanstvenost se spremeni v nevarnost.

Zdi se, kot da je publiko strah njenega napetega besnega pogleda. A ko potem začne igrati klavir in ko zapoje s tistim svojim značilnim globokim glasom, ki mu je ona rekla kar sladkor in kava, se vse spet zmehča. Čeprav, kot pokaže posnetek, nekje na sredini ene od pesmi grobo nadere neko gledalko, ki je očitno vstala s svojega stola, a potem že spet mirno poje naprej.

Dve leti kasneje, leta 1978, je imela menda precej slab koncert v Albert Hallu v Londonu, na katerem je publiko nagovorila z besedami: »Naj vam bo jasno, nisem s tega planeta. Nisem prišla k vam in nisem kot vi.« Nina Simone je bila izjemno talentirana, a tudi besna in jezna ženska, nam pripoveduje dokumentarec.

Rodila se je leta 1933 v Severni Karolini, ime ji je bilo Eunice Waymon, njena mama je bila pridigarka in mala Eunice je vsak dan hodila z njo v cerkev, kjer je odkrila orgle, na katere se je naučila odlično igrati, ko ji je bilo komaj pet let. Revno temnopolto in nadarjeno deklico je nekega dne v cerkvi opazila gospa Mazzanovich, ki je bila poročena z ruskim slikarjem, in je njeni mami ponudila, da jo lahko brezplačno uči klavir.

Mala deklica je iz revnega predela, kjer so živeli temnopolti, vsak dan odhajala k svoji učiteljici klavirja in včasih tudi po šest ur na dan vadila. Vse − Bacha, Beethovna, Brahmsa ... Gospa Mazzanovich je bila tako navdušena nad njenim talentom, da je celo ustanovila fundacijo ter zbirala denar za njeno nadaljnje šolanje.

Pianistka in jazz

Vedno je verjela, da bo nekoč prva temnopolta klasična pianistka, a ko je končala srednjo šolo in se hotela vpisati na akademijo v New Yorku, so jo zavrnili. Eunice je vedela, zakaj. Ker je bila temnopolta. »Nihče mi ni povedal, da v svetu klasične glasbe temnopolti niso zaželeni.«

Začela je igrati klavir v nočnih barih v Atlantic Cityju, in ko ji je lastnik zabičal, da mora zraven tudi peti, je na dan prišel njen globoki otožni glas. Njena glasba je bila posebna, svojega najljubšega Bacha je pretihotapila v bare, ga pomešala s soulom, jazzom, bluesom. Izbrala si je novo ime, da mama ne bi izvedela, da igra »hudičevo glasbo«: Nina zato, ker jo je neki špansko govoreči ljubček klical niña (punčka) in Simone po francoski igralki Simone Signoret.

Poročila se je s policajem Andrewom Stroudom, ki je postal njen menedžer. Zaslovela je s pesmijo I Loves You, Porgy. V dokumentarcu lahko vidimo posnetek s televizijske oddaje, ki jo je vodil ustanovitelj Playboya Hugh Hefner, v katerem igra to pesem v studiu, ki je poln belcev. Nina Simone je med njimi videti kot neka eksotična žival v zlati kletki bogatašev.

V dokumentarcu zgodbo o Nini Simone pripoveduje tudi njena hči, ki pravi, da se je njena mama iz prijazne gospodinje zaradi svojih notranjih demonov vedno bolj spreminjala v pošast. Bolj je pevka postajala slavna, bolj je njen mož postajal nasilen do nje. Krvavi pretepi so bili, kot pripoveduje hči, nekaj čisto vsakdanjega. »Oba sta bila nora, on, ker jo je grobo pretepal, in ona, ker se je kar naprej vračala k njemu.«

Boj za pravice

Svoji hčerki ni nikoli pripovedovala o tem, kako je rasizem vplival na njeno otroštvo, a vedela je, da v njeni mami spi veliko besa. Zato ni bilo čudno, da se je strastno vključila v boj za pravice temnopoltih v Ameriki. Njen mož je sovražil to politično aktivnost, rekel ji je, da je kot lajajoči pes, a ona je bila na svojih nastopih in v intervjujih že v 60. letih prejšnjega stoletja militantna in direktna kot Public Enemy v 90. letih. Na enem od koncertov v Evropi je publiko nadrla: »Ne pustim vam, da pojete z mano, ker sovražim belce.«

Kot pravi njena hči: »Ljudje mislijo, da je bila Nina Simone le na odru, a težava je bila ta, da je hotela biti zvezda štiriindvajset ur na dan. In to je bil problem.« Ko je bilo koncerta konec in so gledalci in glasbeniki odšli domov, se je ona še kar borila s svojimi demoni, polna jeze.

V 70. letih se je razočarano umaknila iz politike, saj se ji je zdelo, da prave revolucije ni bilo. »Nixon je prišel v Belo hišo in revolucija temnopoltih se je spremenila v disco,« je zapisala v svoji avtobiografiji. Preselila se je v Liberijo, v državo, ki so jo ustanovili sužnji, in verjela je, da je končno našla svoj dom. Menjavala je ljubimce, ki so jo vedno bolj zlorabljali. Ni dolgo zdržala v Afriki, in ker je bila preveč ekscentrična, je v Liberji niso marali.

Preselila se je v Švico in kasneje v Pariz, kjer je igrala v majhnem baru za tristo dolarjev na večer. Šele ko je bila v srednjih letih, so zdravniki ugotovili, da je depresivna, in predpisali so ji tablete, ki so sicer uspavali njene demone, a so uspavali tudi njo. Imela je obrazne tike in težko je hodila, a še vedno je odlično igrala klavir in pela.

Umrla je leta 2003, stara je bila sedemdeset let. Dva dni pred smrtjo so ji na glasbeni akademiji, kamor je pred mnogimi leti niso hoteli sprejeti, brez njene navzočnosti podelili častni doktorat. Desetletja prepozno.


Icon mail Icon facebook Icon twitter
Kultura


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor