Koliko pozornosti namenimo knjigi, dolgi 256 strani, v natisnjeni obliki ali na spletu? Prvi bi dali nekaj dni časa in jo prenašali s kuhinjske mize na avtobus, v kavarno, kavč in v posteljo, drugi bi namenili kakšne tri ure, a še te bi bile okrnjene z nenehnim skakanjem na splet, pobegom k drugim multimedijskim dejavnostim in tehnologijam motenja.

Izbira številke 256 ni naključna – ravno toliko strani ima knjiga, ki jo začenjamo objavljati danes v podlistku. V delu Plitvine: kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja (v izvirniku Shallows: How the Internet is Changing the Way We Think, Read and Remember, prevedla Tanja Ahlin, uredil Andrej Blatnik, delo je izšlo pri Cankarjevi založbi v zbirki Bralna znamenja) je Nicholas Carr na globok način opisal plitvo mišljenje, če nekoliko parafraziramo eno izmed ocen. Tematika se dotika tako rekoč vsakogar, še zlasti pa tistih, ki s pisano besedo živijo in v vsakdanjem življenju doživljajo njeno transformacijo ne le iz analognega v neizogibno digitalno, ampak tudi drugačno delovanje še vedno skrivnostnega sveta človeških možganov.

Carr, pravijo mu neumorni kritik revolucije informacijske tehnologije, namreč uporabi podatke iz nevrologije, da bi ocenil organski vpliv računalnikov na možgane, pri tem pa navaja poskuse, ki primerjajo delovanje nevronov med brskanjem po internetu in pri branju knjig. Ali kot se je izrazil: mrgolečo nevronsko dejavnost v možganih uporabnikov interneta in umirjeno dejavnost možganov bralca knjig. Raztreseno brskanje prvih je resda nadvse privlačno, pravi avtor, a onemogoča globoko razumevanje in pomnenje. Obsojeni smo torej na brodenje po plitvini... Po Carrovo: »Nekoč sem se potapljal v morju besed. Zdaj drsim po njegovi površini, kot bi bil na vodnem skuterju.«

Tehnologija pozabljivosti

Knjiga je tudi v moj nabiralnik pripotovala v neotipljivi različici. In branja sem se lotila natanko v takšnem slogu, kakršen je opisan v Plitvinah – premikala sem se po straneh in diagonalno nizala besede in besedne zveze: McLuhan (za osvežitev spomina na Google), globalna plemenska vas, zlata doba dostopnosti in sodelovanja ter temna doba povprečnosti in narcisizma, požrtija interneta, služabnik, ki je v resnici naš gospodar, film 2001: Space Odyssey (nagovor k piratski dejavnosti), analogno otroštvo in digitalna odraslost... In ko je bilo treba v razpršeni pozornosti – tako namreč avtor pravi koncentraciji, kakršno premoremo, ko tavamo v morju spletnih informacij – glasu po mobilnem telefonu odgovoriti, o čem pravzaprav govori knjiga, je bil rezultat ravno takšen, kot ga je nakazoval naslov čtiva – plitev. To, da medtem, ko se je kurzor premaknil že krepko čez polovico besedila, nisem premogla globljega opisa, ni nobena tragedija, bi me pomiril avtor. Toda: »Skrb vzbujajoče pa je, da preletavanje postaja naš glavni način branja.« Splet tako imenuje tehnologija pozabljivosti.

Zaskrbljenost, ki nas prežema, ko se poskušamo zavedeti, koliko informacij se nas v vsakem trenutku dotakne in koliko jih izpuhti, po svoje ni nič novega. Nicholas Carr to lepo ponazori z zgodovino človekovega prehoda od povsem oralne kulture do dobe, ko (zelo poenostavljeno) skoraj ne znamo več ubesediti tega, kar smo trenutek prej prebrali, ker smo že v naslednjem trenutku, v »natanko zdaj«. Ko se je v človekovo vsakdanje delovanje vsiljevala pisana beseda, je Sokrat upravičeno opozarjal, da bodo ljudje, ko se bodo navadili zapisovanja svojih misli in branja misli drugih, postali manj odvisni od vsebine lastnega spomina. Na osebni spomin so se še manj zanašali, ko se je razširila uporaba tiskarskega stroja, z njim pa založništvo in pismenost, piše Carr. »Knjige in časniki, ki so bili na voljo v knjižnicah ali na policah zasebnih domov, so začeli predstavljati dodatke biološki hranilnici možganov. Ljudem si ni bilo več treba zapomniti vsega. Informacije so lahko poiskali.«

In že takrat, ko je Gutenberg pisane besede začel prelivati v tisk, je med misleci završalo. Ljudje so se prvič počutili zasute z informacijami, ugotavlja Carr. Za primer navede besede Roberta Burtona (The Anatomy of Melancholy, 1628) o neizmernem kaosu, ki so ga prinesle knjige: »Tlačijo nas, oči nas pečejo od branja, prsti bolijo od obračanja strani.« Ali angleškega pisatelja Barnabyja Richa, ki je že leta 1600 potožil: »Ena največjih bolezni današnjega časa je ta množica knjig, ki so tako zasitile svet, da ne more več prebaviti količine ničvredne snovi, ki nastaja vsak dan in stopa v ta svet.«

Bralec je postal knjiga. In človeški možgani so se spremenili v knjižne možgane. To ni samo priložnostno skovana besedna zveza, temveč Carr postreže z znanstvenimi ugotovitvami, ki potrjujejo, da se človeški možgani s tem, ko so izpostavljeni različnim oblikam prenosa informacij, res spreminjajo. Današnji lovci na spletu so informacije in vse spremljajoče metatekstovne vsebine zmožni le preleteti in nanizati kvečjemu ključne besede. Iz tega izvira protislovje, ki opredeljuje splet: »Internet se polasti naše pozornosti in jo razprši.«

Nicholas Carr bralca (tudi z opisovanjem svojih osebnih izkušenj, s katerimi se zlahka poistovetijo zlasti tisti, ki so prešli iz analognega otroštva v digitalno odraslost) vseskozi navaja k nihanju med navdušenjem in skepticizmom. A neizpodbitno je nekaj: »Prepozno je, da bi se preprosto umaknili v mirnejše čase,« navaja besede Sama Andersona v članku In Defense of Distraction (leta 2009 v reviji New York).

Podoben je sklep, ki ga je potegnil urednik slovenske izdaje Carrovega dela Andrej Blatnik. »Knjiga je potrdila moje domneve o digitalnem branju. Občutki so postali dejstva. Toda to je svet, ki se mu ne moremo izogniti. To je prihodnost.« Čedalje večja hitrost kopičenja informacij se kaže tudi na našem knjižnem trgu: število izdanih knjig se je v zadnjih dvajsetih letih potrojilo, a večja ko je izbira, čedalje manj jasno je, katero čtivo je tisto, s katerim se je mogoče zares izobraziti, opozarja Blatnik. Z večjim številom knjig se povečuje tudi število tistih, ki bodo ostale prezrte, in digitalno branje bo po njegovem mnenju količino zadnjih še povečalo. Posledice ponazori s Carrovim primerom londonskih taksistov ob uvedbi naprav GPS. Njihovi »notranji zemljevidi« so počasi odpovedali, nadomestila jih je tehnologija, postali so odvisni od zunanjih stvari. Drsenje po površini tako krni funkcionalno avtonomijo, pri branju je to miselna avtonomija. »Bralec se zanaša na nekoga, o katerem domneva, da ve, in se odreka možnosti izrekanja lastnih sodb. Bere o knjigi, in ne knjige,« pravi Andrej Blatnik.