sobota
21.10.2017
Refresh
00:00

A A A
Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor
Šport
Fizioterapija - mišica se prilagodi vsemu
(Igor Zaplatil)
Petra Grujičić, Panorama
pet, 06.05, 08:18

Atletski trener in športni strokovnjak Srdjan Djordjević in Stef Harley, belgijski fizioterapevt, ki že enajst let živi v Sloveniji, sta zatopljeno zrla v računalniški zaslon. Nič posebnega ni bilo videti. Ženska postava v kopalkah in ob njej številke, ki so na nekaterih delih telesa nekaj označevale. Naključnemu opazovalcu niso povedale nič, njima veliko. Na njihovi podlagi sta oblikovala sklepe in zagreto razpravljala z besedami, ki so bile razumljive le njima. Čeprav sta govorila o povsem vsakdanji stvari – človekovi drži.

»To je diagnostika, pri kateri poskušaš videti celotno telo in poiskati vzroke, ki povzročajo bolečino, čeprav so precej oddaljeni od mesta, kjer se ta pojavi,« je v Udinah razložil Davide Snidero, vodja projektov in sin ustanovitelja Chinesporta. V podjetju so pred dvema letoma razvili napravo GPS, s katero lahko pri športnikih ugotavljajo, kje se skrivajo omejitve njihove športne učinkovitosti, pri drugih ljudeh pa, kaj je vzrok njihovih ponavljajočih se težav.

»Drža je predpogoj za hojo in tek. Če je slaba, se bodo spremembe poznale tudi pri hoji,« pravi Stef Harley, ki ima vrata svoje ordinacije vedno odprta, da sliši korake tistega, ki se ji približuje. Če je eden kratek in drugi dolg, ve, da je s kolenom ene noge nekaj narobe. A ne zanima ga le boleče koleno, kakor tudi ne, na primer, bolečine v vratu. Odkriti hoče, zakaj so težav nastale, da bi lahko hkrati odpravil bolečino in njen vzrok. »Šest ljudi od desetih, ki pridejo k meni zaradi vratnih bolečin, ima težave s čeljustnim sklepom.«

Prosim? Ko stiskamo čeljust, razloži, podzavestno glavo nagnemo nekoliko naprej, potem pa naprej usločimo še ramena, ker nam je tako prijetneje. Zaradi tega se drža spremeni in začnejo se težave. »Neravnovesje nastane že, če manjka en sam zob, najhuje pa je, če ljudje izgubijo vse zobe.« Težaven je tudi stres. »Ko smo v stiski, psihični ali fizični, najprej stisnemo zobe. Telo se pripravi po načelu: beži ali se bojuj. Mišice se napnejo do meje, ko bi že morali teči. Človek je povsem napet. Takrat z analizo drže najdem izvor napetosti in jo začnem odpravljati.«

Čeljust je tako pomembna, da med pregledom, pri katerem poskuša najprej o zdravju človeka izvedeti vse, kar je mogoče, in potem njegovo telo še pregiba v vse smeri, da preveri gibljivost in ravnotežje, zahteva tudi, da bolnik odpre usta. »Vedno hočem videti, koliko jih lahko odpre.« In si mimogrede ogleda še zobe in s prsti preveri krepkost čeljustnih mišic. Pa četudi gre za bolečine v križu, saj lahko težave izvirajo »od spodaj ali od zgoraj«, torej iz predela nog ali glave.

Ko z nalepkami na telesu označi mišične prožilne točke ali trigger points, bolnik stopi na napravo GPS. Računalniška kamera telo najprej posname z vseh štirih strani, potem pa se človek preseli na ploščo, opremljeno s senzorji, in začnejo se meritve. Kakšna je razporeditev telesne mase, ko človek stoji zravnano? Teži naprej, nazaj? Po dvajsetih sekundah računalnik pokaže rezultate.

Pa takrat, ko obrne glavo na desno? Novih dvajset sekund, nove številke. Kako se spremeni drža, ko človek med zobmi stiska medicinske tampone? Ali ko zapre oči in lovi ravnotežje? Vsakič novo merjenje, nove številke in nov zapis v računalnik. Ti niso koristni le za to, da Stef Harley na njihovi podlagi ugotovi, kako se drža spreminja glede na položaj telesa, ampak tudi zato, da bo meritve, ki bodo sledile terapiji, lahko primerjal z začetnimi in nazorno spremljal napredek.

Zapleteno? »Že ko opazujem številke, vem, od kod izvira težava, in se odločam, kakšna terapija bi bila najprimernejša.« In h kateremu specialistu bi bolnika še lahko poslal. Na primer k ortodontu, žvečenje pa mu lahko prepove sam, če bi bolnik slučajno verjel, da je to za krepitev čeljustnih mišic, ki so pri človeku zaradi mehke hrane postale ohlapnejše, idealen trening. »Šest minut žvečenja na dan je maksimalno, ker je to za sklep prevelika obremenitev. Z žvečenjem samo obremenjujete mišice, si pridelate tenzijske glavobole in začnete glavo potiskati naprej.« Še slabši od žvečilnega gumija je piercing v jeziku – zaradi občutljivosti jezika in njegove povezave s prvim vretencem nastanejo težave z držo.

Vse to pokažejo prazne statistične številke, ki so za tistega, ki jih obvlada, zgovornejše od človekove zgodbe. Na podlagi teh lahko, na primer, ugotovi, da je nekdo levičar, čeprav so ga v otroštvu naučili uporabljati desno roko. »Ti ljudje, danes so stari okoli 50 let, imajo ogromno težav. Čeprav uporabljajo desnico, so njihovi možgani še vedno levo dominantni«. A preden začne meritve, Stef Harley počaka, da se bolnikovo telo umiri. Čeprav v resnici nikoli ne miruje. »Telo je kot stavba v potresu. Nenehno niha. Pri normalnih ljudeh s frekvenco od štirih do šestih herzov, če imajo težave s telesom, možgani ali s čim drugim, pa z drugačno. Pri starejših, pri katerih možgani in mišice ne reagirajo več pravilno, je frekvenca na primer nižja in zato hitreje padejo.«

Pri navadnih ljudeh držo analizira, da bi ali odpravil težave ali preprečil njihov nastanek. »Človeka vprašam: Kakšni so vaši načrti? Prihodnje leto bi rad pretekel maraton, odvrne. Narediva teste in začneva preventivno popravljati njegovo držo, da ne bi imel pozneje težav.« Kajti vsak tip telesa ima svoje značilnosti. »Če imate velik trebuh, vas ta vleče navzdol in držo samodejno popravljate nazaj. Pri športnikih je, seveda, drugače,« pravi fizioterapevt. Srečanje s Srdjanom Djordjevićem v angleščini, ki mu gre na trenutke lažje z jezika, je slikovito opisal kot »the perfect couple met«. Da se je srečal popoln par, je pojasnil z besedami: »Jaz sem vedel eno, on drugo in nastal je popoln spoj.«

Sodelujeta šest mesecev. »Če hočeš v športu dobro delovati, moraš biti tudi nekakšen eksperimentator. Stvari ne moreš le spremljati in jih kopirati, ampak moraš tudi preizkušati. Če ne, ne moreš izpolniti vseh svojih ambicij,« o svojem raziskovalnem delu v športu razmišlja Djordjević. Deluje predvsem v tujini – sodeluje na primer z italijansko nogometno A reprezentanco –, zdaj poskuša zanimiv projekt izpeljati tudi pri nas. »Še nikoli se ni zgodilo, da bi na olimpijadi nastopila kakšna slovenska ženska štafeta. Če se bo to zgodilo, na kar vsi upamo, bo to velik dogodek.« Za zagotovitev nastopa se mora s svojimi dekleti najprej prebiti skozi zapleten sistem kvalifikacij in priti med prvih šestnajst na svetu. S trdim treningom. In z meritvami.

Teh je več vrst. Poenostavljeno povedano, z enim diagnostičnim sistemom v realnih razmerah prostega gibanja analizirajo gibanje in sile, ki vplivajo na telo in so bodisi posledica krčenja mišic bodisi zunanjih sil. Merijo mehanske lastnosti mišic, toda odkar so se povezali s Stefom Harleyjem, tudi, kaj se dogaja s telesom, ko se mora bojevati z ravnotežjem. Meritve se idealno dopolnjujejo, saj »tako vidiš skupni učinek tisočih ponovitev in tisočih raznovrstnih poškodb v stacionarnem stanju oziroma to, kako se dolgotrajni napori in spremembe odražajo na drži«, pravi Srdjan Djorjdević. Kakšna je njegova drža, ni preveril, ker: »Če bi vas začel prepričevati, kako malo časa imam …« je dejal. Je pa med analizami s Stefom Harleyjem ugotovil nekaj zanimivega.

»Eden od pogojev za to, da ste vrhunski sprinter, je, da imate izrazito hiperlordozo ali ukrivljenost ledvenega dela hrbtenice. Tako belopolte kot temnopolte sprinterke imajo prominentno glutealno regijo,« so Djorjdevićeve besede. V nestrokovnem jeziku to pomeni, da imajo izrazito zadnjico, ki ni »le mišica, ampak dejansko položaj hrbtenice, ki na ravni fizike zaradi svoje narave stimulira krepitev zadnjične mišice«. S posturalno analizo ali analizo drže sta ugotovila, da je pri »normalnem človeku kot ukrivljenosti od druge do tretje stopinje, pri sprinterkah pa od desete do petnajste. To je pravilo in ima svoje biomehanske osnove«.

 »Za zdaj so bile vse, ki smo jih testirali, v razponu od deset navzgor, torej trikrat večjem kot povprečen človek.« Odstopanje od povprečnega jim pomaga pri športni učinkovitosti, prav tako kot to, da z meritvami ugotavljajo, kakšna je vsaka mišica njihovega telesa, kakšno sestavo ima in kako se obnaša v različnih razmerah. »Mišica se zelo dobra prilagaja vsemu. Če počivate, izgine. Če veliko delate, je večja. Če delate za vzdržljivost, je bolj vzdržljiva, če delate za moč ali hitrost, se bo prilagodila temu.«

Slovenci svoje mišice menda radi »prilagajamo«. Da smo do svojega telesa zelo zahtevni, ugotavlja Belgijec Stef Harley. Misli resno? »Jaaa! Joga, tek, hoja … Saj od daleč je hribe lepo gledati, ampak … Seveda je dobro biti aktiven, ampak Slovenci ste narod, ki vse jemlje tako resno,« nekje med čudenjem in nejevero ugotavlja Stef Harley. Pozneje doda še, da je v Sloveniji večina poškodb posledica »zdravega načina življenja«, medtem ko je v Belgiji, kjer je na Svobodni univerzi v Bruslju magistriral iz rehabilitacijskih znanosti in fizioterapije, več »drugih zadev«.

A te ne sodijo v okvir njegovega sodelovanja z vrhunskimi športniki, pri katerem s Srdjanom Djordjevićem poskušata ugotoviti, kaj omejuje njihovo učinkovitost. Za to potrebujeta podatke, shranjene v računalniškem spominu naprave, ki jo uporabljajo v Italiji, Španiji, na Portugalskem, v Franciji, Savdski Arabiji in marsikje drugje. »To je novost in novo bo zamenjalo staro. Vendar; med sto zdravniki je veliko takšnih, ki so že stari. Oni novosti zavračajo. Za takšen pristop potrebuješ več denarja in znanja, da analiziraš podatke in ugotoviš, kam človeka poslati,« razlagata Italijan Davide Snidero in njegova kolegica z upanjem, da bodo napravo kmalu začeli uporabljati tudi v javnem zdravstvu.

Stef Harley je bolj racionalen. Za to je še prezgodaj, pravi, ker je postopek predolg, četudi traja le 30 minut in je primeren za vse, tako mlade kot stare. »Stari smo po 30. letu. Fiziološko pač nismo narejeni za 120 let življenja. Tukaj znanost prehiteva naravo.«

Icon mail Icon facebook Icon twitter
Šport


Zadnje novice Rubrike Uredniški izbor